Meja, ki odpira pogled

Nedeljsko jutro ni ravno obetalo lepega sončnega vremena, a želja po rekreaciji, svežem gorskem zraku in čudovitih razgledih, ki se ponujajo s 1641 metrov visokega Matajurja, je bila premočna. Če nas zmoči, nas zmoči, smo si mislili. In smo šli.

Odpri galerijo

Na Matajur, mejno goro med Slovenijo in Italijo, vodi več poti, ki niso zahtevne in so zato primerne tudi za družine z otroki. Od koče Pelizzo na italijanski strani je denimo do vrha le slaba urica hoda. Z italijanske strani se je na Matajur mogoče povzpeti tudi iz Nadiških dolin: Butere, vasice Čeplesišče (Cepletischis) ali iz vasi Mašere (Masseris). Mi smo jo proti vrhu mahnili po slovenski strani. Glede na to, da nas je vremenska napoved držala “na kratko”, saj je bil v popoldanskih urah napovedan dež, smo izbrali krajši dostop - iz vasice Avsa nad Livkom je do vrha dve uri in pol hoda, daljšo pot - iz vasi Svino pri Kobaridu, ki zahteva slabe štiri ure hoje, pa smo si pustili za naslednjič.

Po katerikoli poti se pohodnik povzpne na Matajur, ga ob lepem vremenu na vrhu pričakajo prelepi razgledi: proti jugu na Benečijo pa vse do Tržaškega zaliva, proti zahodu na del Karnijskih Alp in za njimi na vršace Dolomitov, proti severu na Julijske Alpe, proti vzhodu kraljuje Krn s celotnim pogorjem, v ozadju se ponosno dviga Triglav ... Časa je bilo dovolj še za krajši postanek v planinski koči Dom na Matajure (slabih deset minut pod vrhom, na italijanski strani), s katero upravlja slovensko planinsko društvo - Planinska družina Benečije, ki ima sedež v Špetru. In čeprav nas je na poti nazaj (k sreči tik pred ciljem) ujel dež in je marsikatera zadnjica trdo poljubila premočena in zato spolzka tla skozi gozd, smo se v dolino vrnili več kot zadovoljni.

Kako ne, saj smo bili vendar v “raju, polnem cvetja”, kot je tega očaka Beneških Slovencev poimenoval madžarski kolesar, ki ob prihodu na vrh ni mogel skriti navdušenja nad lepotami narave.

---