Judež kot junak?

Mladi Šmuel Aš zaradi nesrečne ljubezni opusti študij in si je primoran poiskati delo - dobi ga v hiši na obrobju Jeruzalema, polni skrivnosti. Tam se njegova študijska raziskava o Jezusu, Judi in izdajstvu še poglobi ...

Amos Oz je pred šestimi leti gostoval pri nas in nastopil v ljubljanski knjigarni Konzorcij.   Foto: Maja Pertič Gombač
Amos Oz je pred šestimi leti gostoval pri nas in nastopil v ljubljanski knjigarni Konzorcij.  Foto: Maja Pertič Gombač

Tako sila skopo lahko skiciramo roman, ki ga je Amos Oz, pred 79 leti rojen v Jeruzalemu, v hebrejskem izvirniku izdal leta 2014. Izraelski pisatelj, eden največjih naše dobe, ki ga leto za letom uvrščajo med najverjetnejše Nobelove nagrajence za literaturo (zavoljo stockholmskega škandala se bo še načakal), je med Slovenci vse bolj domač. Še pred sedmimi leti smo v prevodu Jaroslava Novaka imeli samo njegov pisemski roman Črna skrinjica (1995, ponatis 2011), leta 2012 pa je veliko pozornosti požela slovenska izdaja Zgodbe o ljubezni in temnini, ki so ji sledili še romani Panter v kleti, Moj Mihael in zdaj Juda - vse je prevedla Mojca Kranjc, izvrstno, v lepo, bogato slovenščino, pa četudi ne neposredno iz hebrejščine, marveč s pomočjo nemških in angleških prevodov.

Pisateljeva pot od rodnega do slovenskega Jeruzalema

Pred šestimi leti, ob izidu prevoda obsežne Zgodbe o ljubezni in temnini, v kateri duhovito in presunljivo niza zgodbe iz bogate rodbinske zakladnice, je Amos Oz obiskal našo deželo - ne prvič - in počasti jo tudi v romanu Juda. Omeni jo kot deželo, v kateri so se sredi 11. stoletja ustavili križarji iz Avignona. Na poti v Jeruzalem, ki so ga nameravali osvoboditi iz rok nevernikov, so po hudih preizkušnjah izmučeni prispeli “v majhno dolino, ki jo danes poznamo kot Slovenijo”. Pisatelj deželo opiše kot prečudovito in pojasni - ne ravno zvest zgodovinskim resnicam - nastanek Jeruzalema v Ljutomersko-Ormoških goricah.

Kdor si je zapomnil njegove izjave ob obisku pri nas, med branjem Jude opazi, da je Oz ta roman očitno pisal prav v času obiska “majhne doline”. V Ljubljani je v intervjuju za naš časopis dejal: “V življenju sem bil že mnogokrat oklican za izdajalca in ta naziv sem si ponosno pripel na prsi kot znak časti. Mislim, da so vsakega količkaj spodobnega intelektualca ali intelektualko, naj živi kjerkoli na svetu, njegovi oziroma njeni rojaki že oklicali za izdajalca. Kajti izdajalec je opredelitev človeka, ki se spremeni v očeh drugih, v očeh takih, ki se ne morejo spremeniti, ki se ne spremenijo in ki sovražijo spreminjanje.”

In skoraj do besede enak zagovor izdajstva najdemo tudi v romanu, v katerem Oz vešče prepleta intimno in družbeno, erotiko in politiko, seže od pradavnine do burnega 20. stoletja ...

Izdajalec najiskreneje ljubi

Vse se vrši znotraj nenavadnega trikotnika: 25-letni Šmuel Aš se konec leta 1959 za tri mesece naseli v skrivnostni hiši. Njegova naloga: vsak večer pet ur diskutirati z bistroumnim invalidnim starcem. Zaposlitev se zaplete, ko se zaljubi v dvakrat starejšo gostiteljico, ledeno lepotico z žalostno življenjsko zgodbo.

Zgodbo resda poganjajo oni trije, a v njenem osrčju sta dva, ki se sploh ne pojavita - se niti ne moreta, saj sta mrtva. Prvi je Juda Iškarijot, zaradi katerega bodo Judje za vekomaj na slabem, najslabšem glasu, drugi pa Šealtiel Abrabanel, svojčas eden glavnih v novi državi Izrael, ki pa je - ravno tako kakor Amos Oz - zagovarjal pogovor in dogovor s sovražnimi Palestinci ter moral drago plačati. Pisatelj utemeljuje, da sta morda prav izdajalca najbolj razumela okoliščine in najiskreneje ljubila - prvi Jezusa, drugi domovino.


Najbolj brano