Finala se ne igra, pač pa zmaguje

Hrvaške sanje se nadaljujejo. Kljub vrsti odličnih posameznikov se je le malokdo nadejal, da se lahko reprezentanca na svetovnem prvenstvu približa ali celo preseže tretje mesto generacije, ki je blestela leta 1998 v Franciji.

RUSIJA > Davor Šuker, ki zdaj uživa v uspehu njegovih naslednikov kot predsednik hrvaške nogometne zveze, Zvonimir Boban, Robert Prosinečki, Robert Jarni in ne nazadnje Alen Bokšić, ki je moral zaradi poškodbe sicer izpustiti svetovno prvenstvo (SP) leta 1998, so (bila) zveneča imena evropskega nogometa in klubskih velikanov stare celine. Po nadarjenosti so nemara še prekašali reprezentančni rod, ki zadnji mesec navdušuje rojake v Rusiji. Kar nekaj jih je s soigralci iz nekdanje skupne države osvojilo naslov mladinskih svetovnih prvakov v Čilu leta 1987, vsi pa so šli skozi jugoslovansko šolo nogometa, ki jih je v dobrem in slabem oblikovala kot športnike in kot osebe.

4,1 milijona prebivalcev šteje Hrvaška. Manj jih je imel le en svetovni prvak v nogometu, Urugvaj.

Ko je Jugoslavija razpadla, jih je večina v zgodnjih devetdesetih šla v tujino, kjer so si razširili (nogometna) obzorja. Leta 1998 je večina glavnih nosilcev prestopila 30-letni prag, torej so bili v podobno zrelih letih kot aktualni reprezentanti. Aktualni pomočnik Zlatka Dalića Dražen Ladić je bil s 35 leti najstarejši reprezentant. Tako kot eden od hrvaških junakov 21. SP v Rusiji, 34-letni Danijel Subašić, pa je prispeval vrsto ključnih obramb na poti do uspeha. S klopi je Hrvate pred dvema desetletjema vodil prekaljeni lisjak Miroslav Blažević, gnal pa jih je nacionalni naboj vojnih časov, ki so še vedno strašili po regiji. Potem ko so leta 1996 v četrtfinalu evropskega prvenstva (EP) ogrozili zmago kasnejših prvakov Nemcev, je bilo SP leta 1998 labodji spev generacije, ki se leta 2000 ni uspela uvrstiti na prvenstvo stare celine.

V prvem desetletju novega tisočletja so se zanašali na nogometaše iz diaspore. Tudi po zaslugi Nika in Roberta Kovača, Josipa Šimunića, Mladena Petrića, Ivana Klasnića se je Hrvaška uvrščala na velika tekmovanja, a tekmovalni preskok ji ni uspel. Rod Luke Modrića, Vedrana Ćorluke z okrepitvijo iz tujine Ivanom Rakitićem se je od EP leta 2008 ravno tako soočal z reprezentančnimi razočaranji, ki so jih (delno) nadomeščali s serijskim osvajanjem čislanih klubskih lovorik. V Rusiji je očitno prišel čas za poravnavo računov. Kdo ve, morda so potrebovali le nekaj sreče, ali pa pravega selektorja ob pravem času na pravem mestu, da bi dokazali svoj potencial. Zdaj, ko so prestopili prag, jih bo težko ustaviti. Dalić in njegovi izbranci verjamejo. Hrvaška verjame.

---