Nekateri so bili na kolenih, drugi so se križali

Hrvaška še naprej živi svoje nogometne sanje. Sobotna zmaga proti Rusiji je naše južne sosede popeljala v polfinale svetovnega prvenstva, kjer so že bili pred natanko dvajsetimi leti. Lahko Luka Modrić in soigralci naredijo še korak naprej in se prek Angležev prebijejo v nedeljski finale?

ZAGREB > Veliko Hrvatov se je v včerajšnje jutro zbudilo s precejšnjim glavobolom. Pa ne le zaradi prešernega proslavljanja zmage proti Rusiji v četrtfinalu mundiala. Nova tekma je namreč prinesla novo dramo, ki so jo lahko do konca spremljali le tisti z najbolj trdnimi živci. In marsikdo si po skoraj triurni srhljivki ni opomogel niti do danes. V Zagrebu je bila tekma z domačini svetovnega prvenstva glavna tema že od zgodnjega sobotnega jutra. Številni avtomobili so bili okrancljani z zastavicami, natakarji v lokalih so bili oblečeni v prepoznavne rdeče-bele majice, najboljša mesta na terasah z velikimi televizijskimi zasloni pa je bilo treba zasesti že dve uri pred prvim sodnikovim žvižgom. Največja gneča je bila na Trgu bana Jelačića, kjer se je zbralo več kot 15.000 navijačev. Za ogrevanje množice je z navijaškimi poskočnicami poskrbela živa glasbena spremljava in niti vodilni zadetek Rusov ni izničil optimizma.

Sreča na hrvaški strani

“Če smo se vrnili v igro po zaostanku proti Danski, se bomo tudi proti Rusiji,” so modrovali mlajši navdušenci, ki so zasedli prve vrste, medtem ko so se tisti izkušenejši pomaknili v ozadje. Ob izenačujočem zadetku Andreja Kramarića ni bilo med mladimi in starimi ob proslavljanju opaziti nobene razlike, ob vodilnem zadetku Domagoja Vide v podaljšku pa je občinstvo povsem ponorelo. Gremo v polfinale, je bilo moč slišati in le malokdo je pomislil, da bi še kaj lahko preprečilo polfinalni dvoboj z Angleži. A se je od nekod našel ruski joker Mario Fernandes in o potniku med najboljše štiri so odločali streli z bele točke. Jelačićev trg je obnemel. Nekateri so odločilne trenutke spremljali na kolenih, drugi so se križali, za tretje je bilo čustev preprosto preveč in so se umaknili v samoto sosednjih ulic. A sreča je bila tudi tokrat na hrvaški strani in uspešno odmerjen strel Ivana Rakitića je sprožil novo vsesplošno evforijo. “Naše sanje še trajajo,” je zapisal Jutarnji list. “Na ta trenutek smo čakali 20 let,” so dodali pri Sportskih novostih. Podobno vroče in bučno kot v Zagrebu je bilo tudi na Reki, v Osijeku, Varaždinu, Istri ter tudi Dalmaciji, kjer je glasna večina vsaj za nekaj tednov preglasila nasprotnike aktualnega “nogometnega režima.”

Slepilo za kaos na klubski sceni

V ozadju ruske pravljice se sicer še naprej dogajajo stvari, ki dokazujejo, da imajo nasprotniki Davorja Šukerja, Zdravka Mamića in ostalih vodilnih mož hrvaškega nogometa še kako prav, ko trdijo, da so reprezentančni uspehi zgolj slepilo za kaos na klubski sceni. Že vsaj desetletje “privilegirani” branilec naslova zagrebški Dinamo bo tako prvih osem tekem nove sezone prve hrvaške lige odigral v Zagrebu, kar sedem na domačem Maksimirju. Skoraj polovica klubov “tramvaj” lige namreč domuje v glavnem mestu, kjer z izjemo največjega hrvaškega stadiona trenutno nimajo funkcionalnega objekta, tako da “modri” svoj stadion posojajo za uporabo prvoligaškim sosedom.

---