Zločin na parkirišču

Priznam. Ne upoštevam vedno pridno vseh prometnih predpisov in znakov. Zato sem bila že večkrat kaznovana in sem kazni tudi pošteno plačala. Imam sicer nekaj prometnih prepovedi, ki sem si jih izbrala in zadala sama.

Nikoli ne parkiram na prostoru, ki je označen za invalide, nikoli ne vozim, ko pijem, nikoli ne vozim hitro v naseljih, nikoli ne prevozim rdečega semaforja (ga pa prehodim - na prehodih za pešce -, ko res ni žive duše in nobenega ovinka blizu, ki bi lahko povzročil kakšno presenečenje), nikoli ne goljufam s prerivanjem v kolonah, vedno spustim avtomobil, ki se želi vključiti v kolono po principu zadrge ali pa kar tako. Pa ne zato, ker se dobro z dobrim vrača, ampak zato, ker se jaz po tem res počutim dobro. Mogoče bo pa ta isti šofer, ki je bil deležen moje prijaznosti, drugič ravno zato dal prednost komu drugemu.

Nisem pa vedno zgledna s parkiranjem tam, kjer se ne sme (razen, kot rečeno, na prostoru za invalide ali z blokiranjem vhoda v garažo ali kam drugam, to pa ne). Prejšnji teden sem tako naredila prekršek in parkirala na mestu, kjer bi bila potrebna posebna dovolilnica, jaz je pa nisem imela. Nujno sem morala v lekarno po zdravila in res se mi je mudilo. Zato sem se z avtom prerinila na najbližjo možno točko lekarni in parkirala na parkirišču, ki je sicer namenjeno le tistim z dovolilnicami. Trajalo je pet minut. PET minut! Nisem jih merila jaz, merila jih je gospa iz bližnje hiše nasproti parkirišča. Na njem je približno šest do osem označenih parkirnih mest. Zasedeno je bilo le eno mesto, vsa ostala so bila prosta. Parkirala sem malce čez označene črte, da bi ob odhodu hitreje obrnila. Zasedla sem približno 20 centimetrov drugega, sosednjega parkirnega mesta. Tudi če bi razkošno zasedla celi dve parkirni mesti, bi še vedno ostali vsaj dve prosti. Za hiter “pit stop” dokaj neobljudenega parkirišča se mi to ni zdelo nič hudega. In nikogar nisem zaparkirala in nikomur nisem ovirala dovoza ali odvoza.

Okej, priznam, napaka je bila moja ... Ampak - ej - a mi je res treba to povedati na tak način?

Ko sem se vrnila do avtomobila, me je pričakalo histerično vpitje z okna iz drugega nadstropja: “Drugič pa vsaj parkirajte pravilno, med označene črte!!!” Pogledala sem navzgor in opazila gospo mojih let ali morda mlajšo, popolnoma razkurjeno, njen pogled je streljal puščice ogorčenosti. Mirno sem odgovorila: “Samo v lekarno sem skočila, res je bilo nujno.” Ona pa: “Nič skočila, pet minut vas ni bilo, sem natančno videla! Pet minut!!! Pa še parkirala ste narobe!”

Skoraj me je imelo, da bi popravila njeno napačno vikanje (ne morem iz svoje kože), a sem se ugriznila v jezik in ji presenečeno, a umirjeno nazaj ponovila variacijo na temo: “Gospa, res se opravičujem, bilo je urgentno, morala sem čim prej do lekarne.” “Me nič ne briga, tako se ne parkira, tako čez črto.” Moje oči so postale zelo okrogle od začudenja nad njeno vztrajnostjo, a potem se mi res ni ljubilo več in sem zaključila: “Gospa, hvala za razumevanje.” In sedla za volan ter se odpeljala.

Šele v avtomobilu je ta njen gnev pristopical za mano in res nisem mogla razumeti, zakaj, od kod nekaterim ljudem tako obnašanje. Kakšna zadovoljstva jim to prinaša? Boris, ki me je čakal v avtu in ni slišal pogovora, me je vprašal, kaj se je zgodilo. Ko sem mu opisala dogodek, je rekel, zakaj gospe raje nisem zapela “Na oknu glej obrazek bled” ali kaj podobnega. Povedala sem, da sem bila čisto preveč presenečena, da nekdo na oknu kontrolira prihode, odhode, parkiranje med črtami in verjetno še kaj in potem čaka v zasedi na oknu in “ureja” promet z vpitjem iz drugega nadstropja, da nisem znala/zmogla odgovoriti drugače kot tako kot vedno: mirno in zmerno. Čeprav bi iz srca prijal kakšen humoren odgovor, a humorja ta gospa verjetno ne bi razumela in bi nato jaz “fasala” poleg besednega vedra nejevoljnosti še kakšno vedro mrzle vode in se tako za ta dan izognila dnevnemu tuširanju.

Zakaj to tako na široko razpredam? Ker sem o tem filmskem dogodku (lahko bi ga prenesli v kakšno staro italijansko komedijo z Albertom Sordijem) razmišljala še kar nekaj časa. Okej, priznam, napaka je bila moja. Celo dve napaki! Dve! Najprej, da sem parkirala na mestu brez dovolilnice in potem še ta, da sem šla 20 centimetrov prek črte. Ampak - ej - a mi je res treba to povedati na tak način? In kakšno detektivsko spremljanje mojega početja je bilo to! Zavidal bi ji Sherlock Holmes. Čakanje v zasedi, da se morilec vrne na kraj zločina in potem - hops - zasačenje grešnice in flagranti. Teta google je lahko stresla svoje notranje smeti na veliko parkirološko prekrškarico. Pa še ljubljansko tablico je imela. In to v Kopru. Aaaaajajajajaj, grešnica na kvadrat. Nujno potrebna ostre, natančne, glasne, nevrotične besedne lekcije.

Ah, draga gospa, opravičujem se vam še enkrat. Opravičim pa tudi vam vaš nastop v komediji Zločin na parkirišču. Ne nazadnje je bila ta dan polna luna, na to pa res nimamo vpliva.


Najbolj brano