Država, ki spodbuja poseganje v lastnino drugih

Vsaj naključnemu opazovalcu bi se najverjetneje zdelo, da gre zgolj za enega izmed rutinskih ter temu primerno dolgočasnih sestankov visokih predstavnikov dveh držav. Morda bi na zadrego ali nelagodje lahko kazala zgolj majhna podrobnost, ko si je gost ob koncu sestanka ponavljajoče rahljal in popravljal kravato. A tudi to ne bi bilo prav nič nenavadnega.

Sestanek hrvaškega ministra za državno premoženje Gorana Marića in ministra za pravosodje Bosne in Hercegovine Josipa Grubeše je bil v Zagrebu, 24. februarja letos. Bil je v istem prostoru, za isto vladno mizo in z enakim dnevnim redom kot srečanje, ki sta ga ministra imela septembra lani. Skoraj povsem enak je bil tudi zaključek pogovora. Da morata državi urediti premoženjskopravne odnose ter nadaljevati medsebojna pogajanja o tem vprašanju. A zagrebški sestanek - ne septembrski in še manj februarski - ni bil niti naključen niti nepomemben. To sta bili srečanji, kjer se je dalo razbrati politično strategijo Republike Hrvaške do njenih sosednjih držav. Politiko čakanja, prisvajanja in prevzemanja. Zato tudi sedanja hrvaška širitev nasadov školjk v slovensko morje ni naključna poslovna odločitev gojitelja morskih sadežev, temveč načrtovan in tudi predvidljivi del državne politike.

Širitev hrvaških nasadov školjk v slovensko morje je bila zato pričakovana. Morda so malce pohiteli zaradi obdobja, ko je Slovenija brez vlade z vsemi pooblastili, toda zgodilo bi se v vsakem primeru.

Toda vrnimo se k februarskemu sestanku dveh ministrov. Gost, član vlade sosednje države, Josip Grubeša, je predlagal in prosil, naj Republika Hrvaška spoštuje meddržavne dogovore. A je bil vnaprej obsojen na neuspeh. Tistega dne je hrvaški parlament, sabor, začel z obravnavo predloga zakona o upravljanju z državnim premoženjem. In prav znotraj tega zakonskega akta se je skrivala vsebina, ki posega tudi v pravice in lastnino sosednjih držav. Predvsem Bosne in Hercegovine.

Z zakonom je namreč postalo dovoljeno upravljanje s premoženjem, ki je v lasti držav, nastalih z razpadom bivše Jugoslavije, a je na ozemlju Hrvaške. Zakonodajalec je enostavno pozabil na pogajanja o sukcesiji ter skupen dogovor vseh držav naslednic, da je treba odprta medsebojna vprašanja premoženja reševati bilateralno. In se odločil drugače. Lastnino drugih držav, ki je bila zaščitena s sukcesijskim sporazumom, si je enostavno prisvojil. Grubeša je svojega zagrebškega gostitelja Marića na februarskem sestanku prosil, naj državi nadaljujeta in končata pogajanja o Premoženjskopravnem sporazumu, ki sta ga začeli že leta 1997. Dobil je le obljubo, da bo hrvaška vlada spoštovala sprejete dogovore ter zaščitila interese Bosne in Hercegovine v Republiki Hrvaški.

A ni bilo tako. Hrvaški sabor je konec letošnjega maja potrdil in uveljavil zakon o upravljanju državnega premoženja ter omogočil hrvaški vladi, da prosto razpolaga in oddaja v upravljanje ter dolgoročni najem različno premoženje, od hotelov do dela pristanišča Ploče, ki je v lasti podjetij, sindikatov ali kantonov in federacije Bosne in Hercegovine.

V torek, 3. julija 2018, je predsedstvo Bosne in Hercegovine ocenilo, da sprejem hrvaškega zakona ogroža pravice tako pravnih subjektov kot državljanov te države, in pozvalo vse pristojne, naj odprejo potrebne sodne postopke za zaščito premoženja, ter napovedalo možnost mednarodne tožbe Bosne in Hercegovine proti Hrvaški.

Predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković in predsednica države Kolinda Grabar Kitarović imata različna mnenja o različnih vprašanjih načina vodenja države. A imata obenem visoko medsebojno soglasje o urejanju odprtih vprašanj s sosednjimi državami in mednarodnim arbitražnim sodiščem. Mislim na tri principe - čakanja, moči in prilaščanja.

Princip čakanja je enostavno uveljavljen. Hrvaška ga v zadnjih dvajsetih letih samo dvakrat ni spoštovala. Prvič, konec leta 2001, ko so želeli samostojno urejati mejno črto s Srbijo na Donavi ter poslali oboroženo enoto na enega izmed spornih rečnih otočkov. Srbska mejna policija je stvar hitro rešila. Resda bolj z orožjem kot diplomatskim besednjakom, toda hrvaška enota se je umaknila. Drugič, konec leta 2009 je bilo nespoštovanje načela čakanja veliko bolj usodno. Hrvaška je najprej predlagala, nato zahtevala ter na koncu podpisala sporazum s Slovenijo o reševanju odprtih mejnih vprašanj pred mednarodnim arbitražnim sodiščem. Razsodba sodišča je postala del mednarodnega pravnega reda, ki se ga ne da tako kot celo vrsto že sklenjenih in podpisanih državnih pogodb enostavno zamolčati ali se delati, da jih ni.

Zato je treba zadnjo izjavo sicer zelo redkobesedne hrvaške zunanje ministrice Marije Pejčinović Burić, da vztraja pri razmejitvi iz leta 1991, razumeti kot popravljanje hrvaškega spodrsljaja z mednarodnim arbitražnim sodiščem. Da je bila torej meja na morju že zdavnaj določena in je bilo vse dogajanje kasneje, tudi sporazum Drnovšek - Račan in arbitražni sporazum, pravzaprav zgolj slovensko izsiljevanje.

Hrvaška je ustavila pogajanje o odprtih mejnih in vseh ostalih vprašanjih z vsemi sosednjimi državami. Zaradi principa moči. Očitno ocenjujejo, da bodo ta zapletena vprašanja laže rešljiva, ko bosta tako Srbija kot Črna gora, kasneje pa tudi Bosna in Hercegovina tik pred polnopravnim evropskim članstvom. In bosta potrebovali soglasje Hrvaške. Širitev hrvaških nasadov školjk v slovensko morje je bila zato pričakovana. Morda so malce pohiteli zaradi obdobja, ko je Slovenija brez vlade z vsemi pooblastili, toda zgodilo bi se v vsakem primeru. Vsaka zasedena ped zemlje ali morja predstavlja novo realnost in postane del tiste razmejitve, ki jo zunanja ministrica Pejčinović Burić imenuje razmejitev iz leta 1991.

Sistem treh principov se je kazal kot razmeroma uspešen. Do trenutka, ki ga hrvaški politični arhitekti niso mogli predvideti vnaprej. Popolna zaščita zunanjih evropskih meja postaja prioriteta ne samo avstrijskega predsedovanja Evropski uniji, temveč ključnih evropskih zunanjih in varnostnih politik. Ko avstrijski kancler Sebastian Kurz govori o zaščiti meja, govori povsem neposredno o zaščiti schengenskih meja EU. Prav v tem pomenu sem razumel tudi oceno nemške kanclerke Angele Merkel o možni nemški asistenci na zunanji schengenski meji v Sloveniji. In Slovenija ima mejo na morju, določeno s sodbo mednarodnega arbitražnega sodišča. Popolno varovanje schengenskih evropskih meja pa pomeni tudi dosledno varovanje morske meje.


Preberite še


Najbolj brano