Informbiro (1/6): Prva razpoka v partijskem monolitu

Na Vidov dan, 28. junija 1948, je Informacijski biro komunističnih in delavskih partij (Informbiro) iz svojih vrst izločil Komunistično partijo Jugoslavije. Cilj spora, v katerem so se komunistične partije s sovjetsko na čelu odrekle jugoslovanskemu komunističnemu vodstvu, je bil zrušiti Tita in njegovo kliko ter na čelo Jugoslavije postaviti Stalinu vdane ljudi.

Josif Visarjonovič Džugašvili Stalin (1878-1953)
Josif Visarjonovič Džugašvili Stalin (1878-1953) 

Končalo se je drugače: Jugoslavija je z izdatno gospodarsko pomočjo Zahoda začela iskati svojo pot v socializem. Pri tem iskanju se je posluževala najbolj surovih metod obračunavanja s tako imenovanimi informbirojevci - svojimi državljani in v večini primerov člani Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), za katere je ocenila, da se v sporu niso postavili na jugoslovansko stran.

Titov spopad s Stalinom ni bil bitka za demokratizacijo in neodvisnost Jugoslavije, ampak bitka za oblast.

Spor je bil priložnost, da se je Josip Broz Tito znebil vseh, ki so bili Partiji trn v peti, in družbo dokončno preplavil s strahom. Kot je zapisal etnolog in antropolog Božidar Jezernik (Non cogito ergo sum: arheologija neke šale), je bila prelomnost tistega trenutka “predvsem v tem, da je bila tedaj za opozicijskimi strankami dokončno izločena s političnega prizorišča tudi notranja partijska opozicija in je bil s tem za nadaljnja štiri desetletja utrjen režim partijskega enoumja”. Titov spopad s Stalinom ni bil bitka za demokratizacijo in neodvisnost Jugoslavije, ampak bitka za oblast.

Še en prelomni Vidov dan

Vidov dan, ki ga srbska pravoslavna cerkev praznuje 28. junija, je eden najpomembnejših datumov v zgodovini Balkana. Simbolno moč je dobil s porazom Srbov proti Otomanskemu imperiju v bitki na Kosovem polju leta 1389. Vse, kar se je na ta datum dogajalo stoletja pozneje - od atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda do objave vidovdanske ustave leta 1921 in nenazadnje izročitve Slobodana Miloševića haaškemu sodišču leta 2001 -, se je napajalo v tej simboliki z namenom, da bi balkanske strasti zatrlo ali jim dalo ponovni zagon.

Informbiro

Pred 70 leti se je začel razkol med Stalinom in Titom, bolj znan kot spor med Jugoslavijo in Informbirojem. Dogajanju, ki je sledilo in usodno zaznamovalo vsa področja življenja v nekdanji Jugoslaviji, posvečamo podlistek, ki je nastal na podlagi znanstvenega dela avtorice, mag. Jane Krebelj.

V politiki, kjer ni naključij, si je Vidov dan za kaznovanje neposlušnih Jugoslovanov izbral tudi sovjetski voditelj Josif Visarijonovič Džugašvili - Stalin. 28. junija 1948 je Informbiro, ki so ga leto prej na ukaz Moskve ustanovile najpomembnejše evropske komunistične partije, Komunistično partijo Jugoslavije izločil iz družine bratskih delavskih partij.

Ne le udarec za Jugoslavijo, ki je bila po vojni verna posnemovalka stalinizma in je svoje gospodarstvo popolnoma navezala na sovjetski blok, spor je bil veliko presenečenje tudi za mednarodno skupnost. Pomenil je prvo razpoko v partijskem monolitu. Za Zahod je skozi to razpoko posijal prvi žarek upanja, da se bo socializem sovjetskega tipa nekoč sesul sam vase zaradi notranjih sporov, vzhodni blok pa je to razpoko v strahu, da ne bi še kdo sledil jugoslovanskemu zgledu, začel krpati s preizkušenim sredstvom - terorjem.

Nesoglasja so se začela kazati že med vojno

Izobčenje, čeprav nepričakovano, se ni zgodilo čez noč. Razvoj dogodkov je v delih Tito, Stalin in Zahod ter Jugoslavija 1918 - 1992 temeljito popisal zgodovinar Jože Pirjevec. Razlogi za tako drastičen ukrep so se začeli kopičiti že med drugo svetovno vojno. Stalina je vznejevoljilo že drugo zasedanje Avnoja novembra 1943, saj bi lahko avnojski sklepi o odvzemu vseh pristojnosti jugoslovanski vladi v izgnanstvu in prepoved kralju, da se vrne v domovino, sprožili oster odziv na Zahodu.

Proti koncu vojne, ko je že postalo jasno, da bodo zmagali zavezniki, je Tita vodilo prepričanje, da bi morali ti z novo Jugoslavijo zaradi partizanskih zaslug v boju proti nacizmu in fašizmu ravnati kot z enakovrednim partnerjem. Zlasti vprašanje Trsta in vkorakanje jugoslovanskih čet v mesto 1. maja 1945 je razkrilo, da je za Stalina utrjevanje koalicije z zavezniki pomembnejše od sovjetsko-jugoslovanskega prijateljstva. Stalin se pri tržaškem vprašanju ni postavil na Titovo stran in je zahteval umik jugoslovanske vojske iz mesta, prav tako se je morala jugoslovanska vojska na zahtevo Angležev umakniti z južne Koroške, ki jo je zasedla maja 1945.

Tudi prva povojna leta so bila za Stalina čas utrjevanja koalicij. Blokovsko strukturiranje mu je narekovalo poenotenje znotraj svojega vplivnega območja in samovoljno ravnanje Jugoslavije mu je pri tem le škodovalo. Tej jugoslovanski samovolji ni bilo videti konca. Po vojni je jugoslovansko partijsko vodstvo zahodnim zaveznikom očitalo, da dajejo zatočišče sodelavcem okupatorja in vojnim zločincem, po sprejetju zakona o nacionalizaciji pa je Jugoslavija brez odškodnine podržavila imetje, ki je pripadalo tujcem. Po zapletih v Trstu so Jugoslovani odnose še poslabšali s sestrelitvijo ameriškega letala, ki je preletavalo jugoslovanski zračni prostor. S podporo levičarjem v Grčiji je Jugoslavija posegla v interesno sfero Velike Britanije in ogrozila ravnovesje sil, za katero so se ob koncu vojne dogovorili Angleži, Američani in Sovjeti. Na lastno pest so se Tito in njegovi politični sodelavci lotil povečevanja svojega vpliva na Balkanu in snovanja federacije z Bolgarijo, pozneje pa naj bi načrtovali še povezovanje z Albanijo.

Vodstvo KPJ je svoje svojeglavo ravnanje v mednarodnih odnosih utemeljevalo s tem, da se je Jugoslavija med vojno osvobodila z lastnimi močmi, zaradi česar bi morala KPJ postati vzor za vse druge ljudske demokracije. Samovšečnost je Jugoslavijo spravila na pot nedopustne herezije, “ki jo je bilo mogoče razlagati kot poskus, da postane Beograd središče ljudskih demokracij in ideološki tekmec Moskvi”, je zapisal Pirjevec.

Stalin je hotel zaostalo, Tito pa pravo socialistično Jugoslavijo

Razlikovali so se tudi Stalinovi ni Titovi pogledi na povojni gospodarski razvoj Jugoslavije. Sovjetska zveza si je v prvem povojnem obdobju Jugoslavijo predstavljala kot kmetijsko državo, od katere bi dobivala surovine in rudno bogastvo. Prav nasprotno si je Jugoslavija želela stopiti na pot resničnega socialističnega gospodarstva in je po zgledu Sovjetske zveze začela s prvo petletko. Pri izvajanju te je bila popolnoma vezana na vzhodni blok, saj je vanj izvažala več kot polovico vsega blaga, prejemala pa surovine in stroje. Proti koncu leta 1947 se je pokazalo, da v gospodarskem sodelovanju med državama prihaja do namernih zapletov in zastojev, zaradi česar si je morala vlada v Jugoslaviji na vse načine prizadevati za uvoz zahodnega blaga in strojev. Šibkost gospodarske odvisnosti od vzhodnega bloka je postala očitna - plan je bil brez pomoči Moskve ogrožen, Stalin pa bi to lahko učinkovito izrabil za podrejanje jugoslovanskih voditeljev svoji volji.


Najbolj brano