Bitka za “plac” še danes seže do src

Dečki Pavlove ulice (A Pal utcai fiúk) je kultni mladinski roman madžarskega novinarja, pisatelja in dramatika Ferenca Molnárja. Napeta pripoved o spopadu dveh skupin otrok, ki se borijo za svoj “plac” v mestu, je navdušila generacije mladih bralcev. In se jih, tako mladih kot nekoliko zrelejših, močno dotakne še danes.

Dečki Pavlove ulice so madžarski mit - o tem pričajo tudi bronasti 
kipi v Budimpešti.
Dečki Pavlove ulice so madžarski mit - o tem pričajo tudi bronasti kipi v Budimpešti.  

Nova Beletrinina izdaja najslavnejšega literarnega dela Ferenca Molnárja (1878-1952) v prevodu Štefana Barbariča se vrača med bralce 111 let po prvi objavi v madžarskem izvirniku in ob 140. obletnici avtorjevega rojstva.

Kot v spremni besedi zapiše novinar Andraž Gombač, se mladinsko čtivo odraslemu bralcu ob ponovnem branju rado izkaže za lase privlečeno in moralistično, vendar Molnárjeva pripoved “povečini ostaja presenetljivo živa in živahna, v marsičem edinstvena, mojstrska”. Bralcu vešče in privlačno bliža večne teme, kot so strah in pogum, zločin in kazen, zvestoba in izdaja, tovarištvo, domoljubje, požrtvovalnost.

Zgodba je najverjetneje znana tudi številnim, ki knjige še niso vzeli v roke, saj je roman, ki ga uvrščajo med najboljše madžarske, poleg številnih prevodov doživel tudi stripovske, radijske, odrske in filmske upodobitve. Velja za klasiko in za nacionalni mit, o čemer v Budimpešti pričajo bronasti kipi dečkov, postavljeni na stičišče Pavlove in Marijine ulice, kamor je umeščena pripoved.

Ta se suče okrog uličnega spopadanja dveh skupin otrok. Dečke iz Pavlove ulice doleti grožnja rivalskih rdečih srajc, da bodo prevzele njihov prostor za igro, njihov “plac”, ki ni nič drugega kot košček nepozidanega zemljišča ob parni žagi, poln skladovnic drv. Te v otroški domišljiji zaživijo kot utrdbe, ki jih je treba za vsako ceno ubraniti pred sovražnim prevzemom. Vojski kratkohlačnikov poveljuje 14-letni Janoš Boka, resen, odgovoren, odločen fant. Čeprav sprva kaže, da je on glavni junak zgodbe, pisatelj postopoma razkrije, da bo to vlogo v resnici odigral droben modrooki plavolasec Ernö Nemeček. Najmlajši in najmanjši izmed dečkov, ki je navidezno tudi najšibkejši, se izkaže za najbolj pogumnega, pokončnega, častnega in tovariškega. Za plac in svoje tovariše bi dal življenje. In ga naposled zaradi hudega prehlada, ki si ga nakoplje med vohunjenjem, tudi zares da. Tragični konec se zaradi pisateljevega mojstrskega stopnjevanja napetosti močno dotakne tudi bralca povratnika, ki mu je razplet zgodbe že vnaprej znan.

Med vsemi njegovimi knjigami so Ferencu Molnárju, kot je nekoč dejal, najbolj prirasli k srcu prav Dečki Pavlove ulice, ki jih je leta 1906, čakajoč na kakšno “pravo” pisateljsko delo, napisal kot podlistek za mladinski časopis.

V naslednjih desetletjih se je pisatelj tudi prek novinarstva in gledališča razvil v vsestranskega urbanega umetnika, ki je veljal za ekscentrično osebnost in nepoboljšljivega ženskarja. Bil je prvi madžarski literat, ki mu je uspelo tudi izven domovine, a je vse do konca ostal velik domoljub. Tudi tedaj, ko je po izbruhu vojne konec leta 1939 emigriral v ZDA. Tja je potoval s tedaj največjo italijansko potniško ladjo Rex, prav tisto, ki je bila leta 1944 med Koprom in Izolo lahka tarča angleškim letalcem.


Najbolj brano