Ni smrt, ampak nagrada za življenjsko delo

Iztok Mlakar, igralec, komedijant in kantavtor, je številnim nagradam dodal še eno - predsinočnjim so ga v Ljubljani razglasili za dobitnika zlate piščali, “edine slovenske strokovne nagrade, namenjene ustvarjalcem in izvajalcem zabavne glasbe”. Zlate piščali so podelili v petih kategorijah, Mlakarju pa namenili glavno - za življenjsko delo.

NOVA GORICA, LJUBLJANA > Za cehovsko nagrado, ki jo podeljuje kulturno-umetniško društvo Zlata piščal, Iztoku Mlakarju čestita tudi Mojca Menart, vodja založniške dejavnosti pri ZKP RTV Slovenija. Tam je novembra lani izšla Mlakarjeva peta plošča PORKAEVA!, do včeraj prodana v kar 6806 izvodih!

Priljubljen in vpliven

“S tem se Iztok Mlakar med našimi izvajalci absolutno uvršča na prvo mesto,” pojasnjuje Mojca Menart. “Že nekaj desetletij je eden najpomembnejših celostnih avtorjev in izvajalcev v našem prostoru. Kot samosvoj umetnik velike intelektualne širine, duhovite priostrene misli ter žlahtnega, pristnega primorskega temperamenta, jezika in interpretacije brez medijske razvpitosti že desetletja vpliva tako na privrženo občinstvo - ki se na njegove koncerte zaradi majhnih avditorijev težko prebije - kot tudi na mlajše generacije slovenskih kantavtorjev. Na ZKP RTV Slovenija smo počaščeni, da smo lahko z njim že od njegovih glasbenih začetkov in vse od prve plošče.”

Nagrade v petih kategorijah

Predsinočnjim so podelili še več zlatih piščali: za skladbo leta Valovi sta jo prejela Gašper in Zala Kralj, za izvajalca leta skupina Koala Voice, za album leta Magenta pa Raiven, medtem ko so za novince leta oklicali skupino MRFY. “Opažamo, da tudi za mnoge le simbolno dejanje, kot je podelitev društvene nagrade, daje glasbenikom pomembno težo, ko komunicirajo z javnostjo, iščejo nove nastope, odre, se uveljavljajo z novimi projekti,” so zapisali v društvu Zlata piščal. Nagrade podeljuje akademija, ki je bila letos sestavljena iz več kot 20 članov, povezanih z glasbo: urednikov, specializiranih novinarjev, producentov, organizatorjev ... Nominirance v petih kategorijah so s točkovnim ocenjevanjem izbrali med več sto kandidati, ki so svoja dela objavili lani.

Za svoje delo je Mlakar prejel že vrsto nagrad: Ježkovo, viktorja za posebne dosežke, nagrado Prešernovega sklada, več gledaliških ...

Preveč komunikativen?!

Mlakar je nove nagrade vsekakor vesel - toliko bolj, ker so tovrstna priznanja pri nas danes izjema, ne pravilo. Spominja se, kako je leta 1995 za ploščo Balade in štroncade dobil dve nagradi zlata nota: za najboljšega folk in etno izvajalca ter za najboljši folk in etno album.

Zlate note so zatem postale zlati petelini, ki pa so leta 2001 utihnili. Od leta 2015 imamo zlato piščal. Prvo leto je za življenjsko delo še niso podelili, predlani jo je dobil Alfi Nipič, lani skupina Laibach, letos pa Iztok Mlakar. “Ljudje so do mene zelo prijazni, kritike so dobre, zmeraj boljše, mimoidoči me na ulici pozdravljajo, dobivam nagrade, evo, zdaj celo za življenjsko delo ... Smrt se očitno približuje,” se smeji.

Vesel seveda ni samo nagrad, ampak tudi in še posebej lepih odzivov na album PORKAEVA!, zbirko pesmi, ki se oglašajo tudi na koncertih. Mlakar z glasbenikom Davidom Šuligojem nastopa, kolikor je mogoče, kar pa ni prav pogosto, ker kot igralec Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica veliko večerov preživi na odru v tej ali tisti predstavi. Tudi poletni počitek bo letos bolj kratek, saj gre mednarodna koprodukcijska komedija Barufe v režiji Vita Tauferja julija na turnejo po balkanskih mestih. Predstava, krstno uprizorjena na lanskem Primorskem poletnem festivalu, je nedavno prejela tantadruja za najboljšo primorsko predstavo leta in pred dnevi še nagrado tržaškega Primorskega dnevnika, ni pa uvrščena na nacionalno Borštnikovo srečanje v Mariboru - kakor ni niti nobena druga predstava treh primorskih gledališč. “Res je, Barufe niso prišle na Borštnika. Nekaterim se očitno zdi sumljivo, če je gledališka dvorana polna,” pravi Mlakar. “Favoriziranje zunajinstitucionalnih teatrov je čisto legitimno, ampak to ni več nacionalno gledališko srečanje. Zelo nenavadno je, da v programu ni niti ene predstave dveh slovenskih nacionalnih gledališč, tako mariborskega kot novogoriškega.”

Barufe imajo hudo napako - so preveč komunikativne, se reži Mlakar. In resneje doda, da mu je bila vedno bistvena prav komunikativnost, stik s poslušalcem, z gledalcem: “Tudi Rahmaninov, ki je veljal in še velja za pogrošnega, staromodno romantičnega, je rekel, da je skušal razumeti sodobnike, moderniste - a jih ni mogel, to ni bilo zanj. Ga razumem!”

---