Ko lepota boli in deli

Včeraj zaključen festival idrijske čipke zasluži globok poklon. Z vrhunskimi kulturnimi predstavami in razstavami čipk iz različnih koncev Evrope je postavil spomenik vsem, ki ga najbolj zaslužijo. Čipkaricam, ki botrujejo srčni, v čipke in kreacije z njimi, ujeti lepoti. Z znanjem, voljo, natančnostjo in podobnimi vrednotami, ki jih pogrešamo.

Čipkaricam so se poklonili številni obiskovalci. Bilo jih je več kot na bivših praznikih čipk. Še vedno pa nekajkrat manj, kot na sorodnih slavjih tradicionalnih mojstrstev. Denimo šuštarstva in suhorobarstva v Tržiču in Ribnici.

Čipkarice botrujejo v čipke ujeti lepoti z znanjem, voljo, natančnostjo in podobnimi vrednotami, ki jih pogrešamo.

To boli. Zato se je prav vprašati, ali praznik v le treh dneh ne ponudi preveč in s preobiljem le mimobežna srečanja s sporočilnostjo čipk? Ali ne bi manj dalo več in tudi manj izpraznjenosti organizatorjev za resno ukvarjanje s čipko skozi vse leto?

Z idrijsko čipko, ki se je iz zibeli klekljarstva razširila v vse kotičke Slovenije, najprej k sosedom Gorenjcem, ki so s pomočjo etnologov uspeli v register žive dediščine vpisati svoje čipke kot slovenske. S kimanjem očitno preutrujenih idrijskih skrbnikov so naredili v Idriji klekljano čipko za neslovensko samo zato, ker naj bi pod fašizmom tu prevzeli Italiji ljubši ožji ris in menda zanemarili prej prevladujočega širšega in narodne motive. Ris, ki je pomagal preživeti nič koliko, tudi gorenjskih čipkaric, ker je Italija še desetletja po vojni kupovala in bolje plačevala ozko klekljane čipke.

Birokrati nekulturnega ministrstva so prikimali, da je dobro imeti bogastvo različnosti ne da bi vedeli, da je čipka tehnološko ena sama.

Prav je, da si čipkarice oziroma klekljanje obeta vpis na Unescov seznam nesnovne dediščine. Idrija bi na seznam zmogla z mnogimi središči čipk po Evropi. Za mir v Sloveniji pa se dela norca iz sebe in gorenjskih središč. Gorenjke so v klekljarsko zakladnico dodale nekaj novosti in bi svojo čipko lahko argumentirano vpisale v register dediščine. A je bil politični argument moči ob zamolčani moči argumenta Idrije bolj priročen. Ker resnično boli le neumnost, je skrajni čas, da birokrati register dediščine očistijo bedarij in se na Unescov seznam podajo z vsemi čipkaricami doma in v svetu, ki v klekljanju vidijo vrednote, ki jih dejansko vsebuje.


Preberite še


Najbolj brano