V zadnjih urah brez blefiranja

Slovensko društvo Hospic je pred časom našlo dom tudi v Novi Gorici. Sedež ima v prostorih Srečne hiše v Tumovi ulici, pod okriljem Ustanove Zdenke Gustinčič. Svoj prihod v mesto so naznanili s prvim Hospickafejem, na katerem sta ob predsednici društva Renati Roban misli razpletala duhovnik in pisatelj Karel Gržan ter patronažna sestra in dolgoletna prostovoljka Marija Mlinar.

Marsikdo, ki je poslušal besede o življenju, smrti, sreči, strahu in sočutju, je v njih našel odmev svoje lastne izkušnje. Civilizacija 21. stoletja vse bolj postaja družba, v kateri misli na bolezen, smrt in trpljenje izrivamo iz horizonta našega vsakdana. A zaradi tega ne zapuščajo realnosti. In tudi lažje nam ni. Bolj kot se pretvarjamo, da bomo živeli večno in da je sreča neminljiva, bolj raste naš strah, sta se strinjala Karel Gržan in Marija Mlinar.

Karel Gržanje, rojen v Celju, je magister teologije in doktor znanosti s področja literarnih ved. Pri 18 letih je vstopil v red bratov kapucinov. Kot duhovnik in kaplan v več župnijah na Štajerskem je spletal trdne in močne vezi z župljani. Na Razborju pod Lisco je ustanovil Don Pierinovo komuno za odvisnike in pozneje za odvisnice, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Je avtor številnih knjig, kot amaterski arheolog je odkril pomenljive megalitske strukture na širšem območju Slovenije, dolga leta je raziskoval zgodbo o Veroniki Deseniški in Frideriku. V zadnjem obdobju je napisal niz knjig, ki raziskujejo socialno nepravičnost in odpirajo najbolj globoke etične dileme. Njegova knjižica 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma, je uspešnica.

“V šoli bi morali zmanjšati količino drugih predmetov in vnesti vaje sočutenja, vaje sprejemanja samega sebe. Vse to, kar je resnično pomembno za srečo.”

Karel Gržan

Marija Mlinar je po poklicu patronažna sestra. Ko je leta 1990 v Sloveniji začela poganjati korenine Karitas, je bila med njenimi prvimi prostovoljkami. Svoje poslanstvo nadaljuje dan za dnem. Z zavedanjem, da s tem ne pomaga le drugim, temveč tudi sebi. Da ostaja živo vpeta v skupnost in v stiku s sočlovekom. Odtujenost drug od drugega, ki pelje v globoko, obupno osamljenost, meni Gržan, raste prav iz naše nepripravljenosti soočiti se s celovitostjo življenja.

A boš ti tudi umrla?

Ko otrok postavi tako vprašanje, se seveda zdi, da pravega odgovora ni. Zgrabi nas panika in v strahu, da ne bi rekli česa napačnega, pogosto ne rečemo ničesar. To je napaka, oziroma, še huje, krivica, meni Gržan: “Tudi ob minljivosti, bolezni in zemeljskem odhajanju ne smemo zapuščati drug drugega. Ko se soočimo s celovito resnico, nam je dobro. Tudi otrokom je dobro. Če molčimo, jih zapečatimo v stisko. In jih prisilimo, da s tem, ko ne omenjajo več tega vprašanja, delajo uslugo nam odraslim, ki se nismo sposobni soočiti in zaradi tega doživljajo tragično čutenje življenje.”

“Hudo je, ker svojci ne prosijo za pomoč. Ker se jim zdi, da ob tem, ko njihov človek umira, nimajo pravice do tega, da, denimo, gredo na sprehod.”

Marija Mlinar

“Prizadevamo si, da bi - tako kot rojstvo - tudi smrt postala naravni element živega, s tem pa naraven tudi odnos do umiranja in žalovanja v slovenski družbi.” Tako je v statutu opredeljen eden temeljnih ciljev Slovenskega društva Hospic. “Hospic odstrinja sprenevedanje in postavlja dejstvo minljivosti na piedestal življenja,” meni Gržan, ki mu beseda detabuizacija, pa čeprav je vsebinsko ustrezna, ni ravno všeč: “Recimo, da to pomeni razkrinkati blefiranje pred minljivostjo.”

Ko ni besed

“Ni besed, ni besed,” ljudje pogosto ponavljamo drug drugemu v trenutkih hude stiske in žalosti. Marija Mlinar, ki že skoraj trideset let kot prostovoljka in poklicna oskrbovalka prihaja v domove, kjer iz takih ali drugačnih razlogov gospoduje žalost, to nezadostnost besed nenehno čuti. “Poklicnega dela ni problem narediti, problem je, kako najti prave besede za bolnika, predvsem pa za svojce. Velikokrat sem čutila nemoč prav pri tem, ko sem opažala, da so svojci ob umirajočem zanemarjeni. Seveda bolnik sam nosi bolečino in strah pred smrtjo, a svojci poleg tega nosijo še svoj poklic, svoje delo, skrb za svojo družino, skrb za bolnika in žalost ob spoznanju, da se poslavljajo od svojega dragega. Vse to je tako hudo, da marsikdo temu ni kos.”

Ljudje, pravi Mlinarjeva, dejansko težko prosijo za pomoč. Za duhovno oporo včasih še težje kot za materialno: “Človek, ki neguje svojca, se ne more naspati, ne more si odpočiti, ne more se najesti, ne more zadihati, ne more nikamor, ker ne more bolnika pustiti samega. Tu vidim nalogo prostovoljcev. Da priskočijo na pomoč in svojcu omogočijo, da gre eno uro na zrak in je tam, kjer mu je lepo - na polju, ob vodi, v gozdu. Tu čutim največji izziv in potrebo po pomoči. Hudo je, ker svojci ne prosijo za pomoč. Ker se jim zdi, da ob tem, ko njihov človek umira, nimajo pravice do tega, da, denimo, gredo na sprehod. To bi morali izkušeni ljudje dopovedati svojcem. Jim pojasniti, da nujno potrebujejo svoj čas in počitek. Da v tem ni nobene krivde.”

Posledice tega, da človek zanemarja svoje potrebe, se izkažejo kasneje, lahko čez tedne ali mesece, opozarja Mlinarjeva: “Ko imaš odgovornost za nekoga, ga neguješ in si ob njem, svoje potrebe potisneš popolnoma na stran. Ne čutiš ne utrujenosti ne lakote, ampak to terja svoj davek. Morda veliko kasneje, ko bližnjega izgubiš, pridejo noči brez spanja in razne bolezni, pa ne veš zakaj.”

Dragocenost Hospica

“Zato je tako pomembno, da so ustanove, na katere se lahko obrneš. Če veš, da bolnik potrebuje lajšanje bolečin, pokličeš zdravnika. če potrebuje duhovno oskrbo, pokličeš duhovnika. Če pa veš, da rabiš nekoga, ki ti bo pomagal, da zdržiš to pot, lahko pokličeš društvo Hospic,” poudarja Gržan.

Seveda so tako svojcem kot bolnim lahko v oporo in pomoč najbližji. In pogosto tudi so. A vse več je ljudi, ki se ob stiski sočloveka znajdejo v krču. Gržan je odločen: “Ni treba pametno govoriti. Takrat preprosto si. Gre za sveto prisotnost. Pa tu ne mislim duhovnika. Mislim človeka, ki preprosto je. Drugega človek v stiski tudi ne potrebuje. Pri nas se je pred leti zgodila tragična nesreča. Šofer je na postaji ustavil avtobus, poln otrok. V vzvratnem ogledalu je opazoval, kako otroci izstopajo. Medtem se je pred avtobus pripeljal mali otrok s triciklom in on ga ni videl, ker ga ni mogel videti. Speljal je in otrok ni preživel. Tega človeka je okolje izoliralo. Zakaj? Ker niso vedeli, kaj naj mu rečejo. Nič ni treba reči. Racionalnost je pomembna, to pomeni, da uporabljamo razum. Ampak ne mislimo, da bomo samo z razumom vse rešili. Ko vstopaš k človeku v stiski, je pomembno sočutenje. Ni potrebno, da vodiš pogovor, nekaj 'bluziš' in 'pametuješ'. Pogovor vodi tisti, ki je prizadet. Naj bo tiho ali joče ali se jezi, ti preprosto si. Samo odzivaš se na to. Zato je neutemeljen tisti strah: 'Kaj bom pa rekel?' Mi smo dar drug drugega v tem, kar smo.”

Sposobnost so-čutenja z drugimi seveda izhaja iz sposobnosti čutenja sebe, meni Gržan. In potem ni več nobenih dilem. Ter nobene potrebe po lažeh. “Če imamo ljudi radi, jim omogočimo, da jim v zadnjih urah ne bo treba blefirati in delati nam uslugo, ker smo mi sami veliki bleferji. S floskulami, kot so 'saj je še čas', 'saj bo', 'saj ni tako hudo' ali 'saj bo bolje' ljudem zapremo usta. Potem so tiho in so v tej tišini sami,” pravi Gržan in dodaja: “Kar nekajkrat so me poklicali umirajoči, ki niso bili verni, ker so vedeli, da se bodo z mano lahko pogovarjali tako, kot doživljajo, tako kot mislijo. Da me ni strah zemeljskega konca in se z menoj ni treba pretvarjati.”

Prekletstvo dobre volje

Poleg strahu pred smrtjo in trpljenjem je ena najbolj značilnih potez sodobne družbe, obsedene z zdravjem, lepoto in popolnostjo, tudi imperativ sreče. Ki dejansko, če se ne znamo soočiti z resničnostjo življenja, poveča našo bolečino. “Nedolgo nazaj sta se v sosednji fari zgodila dva samomora. Za oba so ljudje rekli: 'Pa vedno je bil dobre volje!' To me je zelo prizadelo. Mi igramo za pričakovanja, za sprejetost. Vedno smo dobre volje. Morali se bomo začeti imeti radi v svoji življenjski resničnosti, tudi takrat, ko jočemo. Ali ko jočejo ljudje okoli nas,” pravi Gržan in v naši pogosti nesposobnosti, da se soočimo s svojo ali tujo nepopolnostjo, ne vidi sebičnosti ali brezbrižnosti: “Saj ne, da nočemo. Strah nas je. Radi bi tisto 'epp srečo'. Moramo nehati igrati dobro voljo tudi takrat, ko smo na robu obupa, in se vrniti k resničnosti, da končno ne bomo več sami in osamljeni.”

Gržan je zaključil: “V šoli bi morali zmanjšati količino drugih predmetov in vnesti vaje sočutenja, vaje sprejemanja samega sebe. Vse to, kar je resnično pomembno za srečo.”

---