Šarec je v odličnem položaju

Obeta se nam najmanj tako razburljivo povolilno obdobje, kot je bila predvolilna kampanja. Slovenski volilci, kolikor se jih je pač udeležilo nedeljskih volitev, so namreč izvolili takšno sestavo državnega zbora, v kateri ni nedvoumnega zmagovalca.

Ahkrati niti ni pat položaja. Konstelacija sil v slovenskem parlamentu je pač takšna, da vse kaže na oblikovanje vladne koalicije, v kateri ne bo prvouvrščene stranke, v tem primeru SDS. Vseeno pa bo prvo priložnost za sestavo vlade dobil relativni zmagovalec volitev, Janez Janša, kar je napovedal tudi predsednik države. To ni prav nič nenavadnega, saj je prevladujoča praksa v Evropi takšna, da dobi zmagovalna stranka prvo priložnost za sestavo vlade. V Sloveniji je ta praksa že uveljavljena. Ni je uveljavil Borut Pahor, kot marsikdo zmotno misli, temveč Milan Kučan, ko je leta 1996 mandat za sestavo vlade najprej ponudil relativnemu zmagovalcu Janezu Drnovšku, čeprav ta ni imel zagotovljenih 46 glasov. Zahteve nekaterih, tudi izpostavljenih intelektualcev, da Janša ne sme dobiti priložnosti, kažejo na nerazumevanje demokratičnega procesa in nestrpnost z njihove strani.

In prav tako je v skladu z demokratičnimi normami, da v primeru neuspeha priložnost za sestavo vlade dobi drugouvrščena stranka oziroma tisti, kateremu največ poslanskih skupin zagotovi podporo. Prav tako stališča, da Janša kot zmagovalec mora sestaviti vlado in da je vse drugo zgolj zarota postkomunističnih sil in posledica vpliva omrežij in globoke države, kažejo predvsem na primanjkljaj demokratičnih občutkov pri teh komentatorjih. Podoben razplet se je zgodil na zadnjih portugalskih parlamentarnih volitvah, ko je desna sredina osvojila prvo mesto s 37 odstotki glasov, a so ostale tri stranke, razvrščene od leve sredine do radikalne levice, zavrnile sodelovanje z zmagovalcem volitev, ki tako v parlamentu ni dobil zaupnice. Demokracija pač! V drugem poskusu je levica dobila mandatarstvo in že tretje leto kar uspešno vlada.

Znotraj dveh omenjenih možnosti, in seveda sta odprti še morebitna tretja ali četrta, se odpira sposobnost in spretnost politike kot umetnosti možnega. Nekateri bi sicer dejali, da gre za mešetarjenje s funkcionarskimi položaji, plačami in vplivom, a so pravila demokratične igre pač takšna. Potrebno je namreč ločiti parlamentarno in koalicijsko moč strank. Parlamentarna moč se poenostavljeno šteje v številu parlamentarnih mandatov, koalicijska pa je odvisna od razmerja moči. Nemški liberalci so v 80. in 90. letih imeli izjemno koalicijsko moč, čeprav so le za nekaj odstotkov presegli parlamentarni prag in so bili desetletja v vladah, enkrat s krščanskimi demokrati, drugič s socialnimi demokrati.

V slovenskem primeru se je že pred začetkom volilne kampanje vedelo, da je koalicijska moč SDS nizka. Averzija večine ostalih politikov do njenega voditelja ni nastala v tej predvolilni kampanji, temveč v zadnjih letih, ko so bili tarča takšnih in drugačnih žaljivk in posmehljivk, tako v njegovih tvitih kot v komentarjih njegovih sodelavcev ali odvisnih medijev. Zato je Janez Janša v preteklih letih s svojo radikalno držo in precej trdim govorom v javnem prostoru naredil usodno strateško napako. Dejstvo je namreč, da je 53 odstotkov volilcev volilo stranke, ki so napovedale, da z Janšo ne bodo sodelovale. Demokracija pač!

Niti to ni slovenska posebnost, saj tudi v drugih državah nekatere stranke (na primer Nacionalno fronto v Francijo, Wildersovo Stranko za svobodo, nemško AfD ...) že vnaprej izključijo iz morebitnih vladnih pogajanj. Izključevanje SDS pa predstavlja noviteto v toliko, ker se je prvič zgodilo, da bi v tej izključevalnosti pristala stranka, članica Evropske ljudske stranke. Evropski konservativci delovanja in stališč Janše niso problematizirali, njegov program niti ne odstopa od stališč, ki jih do aktualnih družbenih problemov, denimo migrantov, zavzemajo druge stranke evropske konservativne družine. Zato imajo v tem kontekstu Janševi zavezniki prav, ko opozarjajo na načrtno gonjo zoper njihovo politično opcijo.

Pri sestavljanju nove slovenske vlade pa je poleg antijanšizma kot glavnega kohezivnega elementa morebitne levosredinske koalicije potrebno upoštevati še, da si te stranke, izjema je le Levica, za vsako ceno želijo v vlado. Za vstop sta še posebej zainteresirana Alenka Bratušek (SAB) in Karl Erjavec (Desus), saj se nista uvrstila v parlament, zato je nadaljevanje njunih političnih karier možno le v primeru, če bosta zasedla kakšno ministrsko mesto. Socialni demokrati so finančno šibki in v dolgovih, zato si težko privoščijo nove predčasne volitve ali odhod v opozicijo. Nova Slovenija je opozicijske drže že naveličana, SMC pa se prav tako vidi v vladi.

Zato je Marjan Šarec v odličnem položaju. Ker se zaveda spretnosti Janše, je še pred njegovim snubljenjem pohitel s pogovori in skuša čim prej “zacementirati” svojo koalicijo.

A vse skupaj ne bo šlo gladko, na odločitve pa bo vedno večji vpliv imel dejavnik časa. V novem državnem zboru je malo poslancev in političnih sil, ki bi jim ustrezale nove predčasne volitve. Demokracija pač! Pa tudi nastop Šarčeve vlade še ne pomeni nujno dobre novice za Slovenijo. Težave s šeststrankarsko koalicijo utegnejo biti takšne narave, da bi bili lahko ohromljeni tako tekoči posli kot izvedba nujnih reform. Ponovitve italijanskih ali nemških izkušenj s postavljanjem nove vlade pa si Slovenci zagotovo ne želijo.

---