Kosovel se vrača domov

Da, prof. dr. Janez Vrečko je obenem odštekan in akademski, kot nalašč za sodelavca pri “biografski in filozofski drami” o Kosovelu, prikima Matjaž Berger, režiser predstave Kons.o.vel, ki bo jutri ob 21. uri gostovala v Kamnolomu Kopriva.

Matjaž Berger  Foto: Andraž Gombač
Matjaž Berger  Foto: Andraž Gombač

KOPRIVA > Kdor bo odštel skromnih pet evrov vstopnine, ne bo dobil samo enega, ampak več Kosovelov - skozi igralce se izpoveduje in o svoji umetnosti pripoveduje v predstavi, ki so jo v novomeškem Anton Podbevšek Teatru v koprodukciji z založbo Studia humanitatis in v sodelovanju s Cankarjevim domom krstno uprizorili aprila. Režiser Matjaž Berger se še posebej veseli kraške uprizoritve, ki jo bodo skušali izpeljati tudi v primeru slabšega vremena - pod streho ne nameravajo bežati, pravi.

Zakaj Kosovelove konse sploh postaviti na oder?

“Temeljna iniciacija je bila teza, ki jo je Janez Vrečko dokazal v briljantni monografiji Srečko Kosovel - da konsi ne sodijo v zbirko Integrali, ampak bi morali biti v samostojni knjigi, za kar si v nadaljevanju procesa tudi prizadevamo. Konsi so posebni, so konstrukcije, zgradbe. Nekaj arhitektov sem prosil, naj jih analizirajo - in v njih so odkrili določen tip arhitektonov znotraj poezije. Pri predstavi nas je navdihnilo tudi dejstvo, da se je Kosovel v kratkem življenju s konsi ukvarjal samo leto in pol. Vrečko je v monografiji Kosovelovo življenje imenitno povezal s konsi.”

Matjaž Berger

režiser

“Kosovel ni žalosten pesnik, je radostno radoveden in absolutno afirmativen.”

Kdaj se je začelo vaše druženje z Vrečkom in Kosovelom?

“Sredi devetdesetih let je Damjan Kozole režiral film Negativni total, pri katerem sva sodelovala tudi Vrečko in jaz. Že takrat sem razmišljal, da bom konse nekega dne postavil na oder. Soglašam s tistimi, ki trdijo, da so svetovnega formata. Če bi izšli že kmalu po Kosovelovi smrti, bi obveljali za enega od vrhuncev svetovnega avantgardizma. Zgodovinski trenutek je žal zamujen.”

Anton Ocvirk je zbirko Integrali '26 izdal šele leta 1967, malo prej pa je izšel Šalamunov sloviti Poker.

“Res je, in če bi Integrali izšli prej, bi bil Šalamunov Poker - ki ga cenim kot vrhunsko modernistično poezijo - mogoče precej drugačen. Kakor bi bila najbrž drugačna tudi naša literarna krajina nasploh.”

Kosovel na odru

V predstavi Kons:o:vel, ki jo je po besedilu dr. Janeza Vrečka režiral Matjaž Berger, igrajo Pavle Ravnohrib, Petra Govc, Barbara Ribnikar, Aleš Valič, Janez Hočevar, Jana Menger, Lana Voljč in Gal Žižek. Pri scenariju sta režiserju pomagali Nastja Vidmar in Kristina Ravnikar, dramaturginja je bila Kristina Ravnikar, za glasbo je poskrbel Peter Penko, za sceno Miran Mohar, za kostume Peter Movrin in Metod Črešnar, za koreografijo pa Jana Menger.

Ste se kot ravnatelj po njem imenovanega teatra ukvarjali tudi s Podbevškovim vplivom na Kosovela?

“V predstavi je s tem povezan le manjši del. Vrečko je v monografiji pojasnil, da je Anton Podbevšek fasciniral Kosovela z nesramnim vstopom v javni prostor, ne pa s poezijo. Blizu mu je bila vizualnost Podbevška, ne vsebina. Kosovel ni žalosten pesnik, je radostno radoveden in absolutno afirmativen, medtem ko je Podbevškova poezija negacija.”

Je tudi zato danes več zanimanja za Kosovela kakor za Podbevška?

“Za Kosovela je več zanimanja verjetno, ker ni izčrpan. Nekdaj je vladala partijska prepoved izdajanja modernizma, kar je najbrž prav tako botrovalo zakasnitvi Integralov. A ne glede na to Kosovel ostaja neizčrpna skrivnost.”

Vas kot impresionist in ekspresionist ne zanima?

“Ne, zanima me izključno kot avtor konsov, v katerih pa so tudi sledi impresionizma in ekspresionizma. Zanima me, kaj je v konsih filozofija, kaj je estetika in kaj etika. Zanima me, kaj je tu afirmativnega.”

Zanima vas, iščete ... Kaj pa najdete?

“Pri ustvarjanju predstave smo najprej morali opraviti s strahospoštovanjem. Kaj smo zatem dobili? Na ravni optimizma nas je Kosovel pustil v žalosti, na ravni metafizike pa nas popeljal v veselje. Takšna je tudi gledališka predstava - če ji lahko rečemo tako. Od igralcev sem želel, da tudi misli o končnem povežejo z znakom za neskončno, ki je nedvomno Kosovelov znak, vztrajal pa sem tudi, da mora biti interpretacija absolutno svetla in radostna, tudi kadar govorimo o končnih rečeh. Igralce, ki so vsi po vrsti izjemni in sem jim hvaležen za angažma, je blokirala skepsa pri prehodu v polje radosti. Veliko smo morali garati, da je interpretacija vesela.”

Kaj vam pomeni gostovanje predstave na Krasu?

“Kosovela bomo doživeli na njegovem terenu, pri njem doma. Za nas je to velika čast. Hvaležen sem podjetju Marmor Sežana in Kosovelovemu domu Sežana, ki nam to omogočata. Všeč mi je misel, da Kosovelova biografija pri Vrečku izgine v konsih, mi pa zdaj oboje vračamo v pesnikov kronotop. Ne bo pa to edino gostovanje predstave - konec septembra gremo na otok Mljet, zatem še na Korčulo, uvrščena pa je tudi v spremljevalni program Borštnikovega srečanja.”


Najbolj brano