Evropa ne ve, kaj bi z migranti

Torkovo zasedanje sveta EU za pravosodje in notranje zadeve v Luksemburgu ni prineslo odgovora na vprašanje, kakšna naj bo prenova skupnega evropskega azilnega sistema in kaj storiti z migracijami. Sedem držav, med njimi tudi Slovenija, ni podprlo bolgarskega predloga o reformi dublinske uredbe. Zadnji predlogi namreč po mnenju Slovenije ne rešujejo sistemskih kriznih situacij, temveč le vzpostavljajo stalni mehanizem distribucije migrantov po državah članicah.

Včeraj, dan po luksemburškem sestankovanju, so se na Brdu pri Kranju zbrali šefi policij Zahodnega Balkana, pa tudi Avstrije in Grčije. Seveda na temo migracij, notranji ministri pa naj bi danes v Sarajevu sprejeli politično-strateške možnosti delovanja. Stanje je namreč občutno slabše kot v lanskem letu in se iz dneva v dan še poslabšuje, časa za čakanje na birokratske evropske ukrepe iz Bruslja pa ni. Ključnega pomena, opozarjajo najbolj prizadete države, je zaščita zunanjih meja EU. Bodeča žica in panelne ograje pa, kot kaže slovenska izkušnja, niso pravi odgovor.

Kaj to lahko pomeni za obmejni prostor, v katerem živimo, je vprašanje, na katerega si ne želimo slišati odgovora.

Zgolj na območju koprske policijske uprave so minuli konec tedna prestregli 77 ilegalnih prebežnikov, od katerih jih je več kot 60 prosilo za mednarodno zaščito. Ostali so v Sloveniji. Ni znano, za koliko časa. Morda bodo izkoristili prvo priložnost in odšli naprej, morda bo Slovenija njihovim prošnjam ugodila, morda pa jih bo vrnila nazaj na Hrvaško, od koder so nazadnje prišli.

Številke naraščajo skokovito, prav tako tudi število prošenj za azil, saj sta dve sosedi, Madžarska in Avstrija, meje zaprli. Italija jih, glede na stališče novega notranjega ministra Mattea Salvinija do migrantov, utegne prav kmalu. Kaj to lahko pomeni za obmejni prostor, v katerem živimo, delamo in znotraj katerega se že leta gibljemo brez omejitev, je vprašanje, na katerega si ne želimo slišati odgovora.

Vloga Slovenije je v evropskem kontekstu zelo občutljiva. Schengenska meja s Hrvaško je zadnja ovira migrantom za vstop v “pravo” Evropo. Na drugi strani Srbija z vizumsko liberalizacijo odpira pot dodatnim (ekonomskim) migrantom, ki pritiskajo proti Evropi. Ta pa ne ve prav natančno, kaj naj bi z njimi. Pa čeprav jih že leta bolj kot ne izkorišča kot delovno silo za vsa dela, ki se jih Evropejci otepajo.


Najbolj brano