Drzni in nepredvidljivi

Filmske podobe, ki jih prinaša letošnji Kino Otok, so v Izolo pljusknile že sinoči s filmom presenečenja, namenjenim domačinkam in domačinom, festival pa se bo drevi ob 21. uri slovesno začel s filmom Čuvarke.

IZOLA > 14. Kino Otok bo Izolo s filmskimi zgodbami in angažiranimi sporočili naseljeval vse do nedelje; na veliko veselje organizatorjev in občinstva po lanskem premoru spet v letnem kinu na Manziolijevem trgu.

Prostor za umetnost in razmislek

Direktorica festivala Tanja Hladnik pravi, da doživlja vrnitev na Manziolijev trg kot nov začetek: “Veseli smo in poskušamo najti način, ki bo festivalu omogočil ostati v središču mesta. To se nam zdi pomembno, saj s tem dogajanje, povezano s kulturo in umetnostjo, živi v osrčju mesta in se ne umika na obrobje.”

Osem filmov, ki bodo letos na ogled na čudovitem trgu sredi Izole, po njeni oceni povezuje več rdečih niti. V vsakem od njih se prelivajo različni žanri, nepredvidljivi so, drzni, sprašujejo se, na kakšen način živi filmska umetnost: “Danes je nemogoče spregledali družbeno moč filma in kina kot prostora, kjer se odpirajo vprašanja o temah, ki so sicer bolj ali manj zamolčane. Na Kinu Otok zato film gledamo kot umetnost, kino dojemamo kot prostor, kjer se slavi filmsko umetnost, ob tem tudi ves čas razmišljamo in govorimo o družbenem,” poudarja direktorica festivala.

Od Čuvark do Mesta sonca

Na veliko platno pod zvezdami bodo drevi prve stopile Čuvarke. Režiser Xavier Beauvois je dejal, da je ta njegov film zelo zadržan, celo redkobeseden - tako kot ljudje s podeželja. Odnos do zemlje je stalnica v njegovih filmih, v Čuvarkah pa se je naslonil na roman, v katerem pisatelj Ernest Pérochon naslika zgodbo o življenju na francoski kmetiji v času prve svetovne vojne, ko se zdi, da svet razpada pod težo uničujoče morije. “A nekaj stebrov vendarle tiho in mogočno stoji - ženske ohranjajo skupnost, kulturo in ekonomijo v svetu, iz katerega so se moški izgubili ali pa so v njem izgubili pamet,” letošnji otvoritveni film predstavljajo na Otoku.

Celovečerec Filipe Reis in Joãoa Millerja GuerreDjon Àfrica, ki bo platno letnega kina zavzel v četrtek, zastavlja vprašanja o družini, identiteti in jeziku. “Kam spadam? Kako se to določi? Lahko to izberemo sami?” se sprašuje Miguel, ki se je rodil na Portugalskem, a ve, da ni od tam. V iskanju korenin in očeta, ki ga ne pozna, se odpravi na Zelenortske otoke ... Sanjski, poetičen, luciden film, poln kompleksnih labirintov identitete in pripadanja, bo med gledalce pospremila njegova botra Marina Mårtensson, glasbenica švedsko-slovenskih korenin, ki živi in ustvarja v Izoli.

Boter petkovega filma, Izolan Elvis Šahbaz,gledalcem Mestnih vrtov ne bo ničesar povedal, marveč jih bo v pripoved o življenju mladih prebivalcev Centra za pomoč migrantom, ki jo je posnel Marco Piccarreda, popeljal s svojo kitaro in avtorsko glasbo. Petkov večer bo ponudil še Kalifornijske sanje, film, v katerem se Mike Ott pridruži filmarjem, ki v svojem delu brišejo meje med dokumentarnim in igranim.

Te ostajajo nejasne tudi v celovečercu Bikini Moon, pod katerega se podpisuje makedonski režiser s stalnim naslovom v New Yorku Milčo Mančevski. Njegov film, ki ga bodo na Manzioliju predvajali v soboto, opisujejo kot stampedo podob in razmislek o razmerju med fikcijo in realnostjo ter med nenehnim nadzorom sodobnosti in potrebo po intimnosti. Botra filma, igralka Maruša Majer, pa pravi, da se na koži naslovne junakinje filma, ki jo “z brutalno silo in igralsko močjo” upodobi Condole Rashad, “zrcali slika celotnega zahodnega sveta, na podlagi katere se lahko le vprašamo, kdo je tukaj zares nor”. Sobotni večer bo ponudil tudi celovečerni prvenec Bertranda MandicaDivji fantje, ki je po besedah botra Nikolaia Jeffsa precej nenavaden in zato toliko bolj dragocen pa tudi pogumen film.

Piko na i letošnjemu druženju s filmom na Manziolijevem trgu bo v nedeljo postavilo Mesto sonca. FilmRatija Onelija gledalce popeljev življenja in sanje nenavadnih junakov, ki živijo med ruševinami skoraj zapuščenega rudarskega mesta. Še pred njim bo k občinstvu zaplul triminutni film Ivana RamljakaLadje še zmeraj ne pristajajo.

---