Boj za izolske kažete se nadaljuje

“Čeprav imamo zemljo najeto od sklada, jo čutimo za svojo, saj smo jo prevzeli od naših očetov in jo vsa ta leta tudi obdelujemo. Brez nas bi tukaj raslo trnje in robida,” pravi Bojan Lisjak iz izolske civilne iniciative, ki se bori za legalizacijo pomožnih kmetijskih objektov - kažet. Prepričan je, da so mali izolski pridelovalci ujetniki neživljenjskih birokratskih predpisov.

IZOLA >“To tukaj je skoraj pred 40 leti postavil moj oče, namesto tiste spodaj pa je bila nekoč originalna kažeta, najverjetneje še izpred vojnih časov,” razlaga Bojan Lisjak, predstavnik Civilne iniciative za ohranjanje kmetijstva v Izoli. Gre za območje izolskega amfiteatra, med izolsko bolnišnico in Belvederjem, kjer se z marsikaterega kmetijskega zemljišča odpira pogled proti morju.

“Zavedamo se, da je to območje, če bi ga prodali, vredno milijardo evrov, in da je marsikdo namesto kažete za hrambo kmetijske opreme tu zgradil vikend. A zaradi zlorab smo zdaj kaznovani tudi mali kmetijski pridelovalci, ki jih je po oceni v Izoli med 600 in 800,” navede.

40 kvadratnih metrov je največja dovoljena velikost poljske hišice po izolskem občinskem odloku.

30 kvadratnih metrov je največja dovoljena velikost dodatne lope.

15 kvadratnih metrov je največja velikost objekta na zaščitenem kmetijskem zemljišču izolskega amfiteatra po določilih varuhov kulturne dediščine.

Skladno z enim, neskladno z drugim predpisom

Kot nadaljuje sogovornik, je imel zemljišče, ki je v lasti sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, v najemu po pokojnemu očetu. “Iz sklada so tako mene kot spodnjega soseda, ki je v enakem položaju, obvestili, da morava še letos urediti vsa soglasja, sicer nama bodo odpovedali pogodbo,” pove. Lisjakova kažeta, v kateri ima orodje in pridelek, v osrednjem delu pa je manjši bivalni prostor s pečjo, je zgrajena v skladu z občinskim odlokom. Hiška meri dvajset kvadratnih metrov, priključena lopa pa še nekaj površine, kar je ustrezno glede na tisoč kvadratnih metrov najete zemlje.

Težavo pa predstavljajo predpisi zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki za to varovano območje predvideva zgolj objekt v velikosti 15 kvadratnih metrov. Sklad pa podaljšanje zakupne pogodbe pogojuje s soglasjem varuhov kulturne dediščine. “Morda je kažeta v časih, ko so obdelovali vse na roko, bila res upravičeno velika 15 kvadratnih metrov, za današnjo kmetijsko opremo pa je povsem neprimerne velikosti,” izpostavi. Sam ima že zdaj frezo shranjeno pod platnom, kar sredi njive.

“Pristojnim institucijam očitno ni mar za nas, zakupnike,” meni tudi Marjan Miklošič, prav tako član civilne iniciative, ki ima od sklada v zakupu približno 8000 kvadratnih metrov zemljišča, prvo pogodbo za to zemljo pa je podpisal še s kmetijsko skupnostjo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegova lesena baraka je bila že trhla, zato je pred več kot desetletjem postavil betonsko ploščo, na kateri ima zabojnik, ki prav tako ne ustreza prostorski omejitvi zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Koraki v pravo smer

“Civilna iniciativa se že tri leta bori za pravice zakupnikov kmetijskih zemljišč, čeprav bi morale za to poskrbeti uradne strokovne službe,” poudari Lisjak. Na zadnjem zboru, ki so ga pred dvema dnevoma organizirali v izolskem kulturnem domu, so jim sicer uradniki iz občine, sklada kmetijskih zemljišč in gozdov ter zavoda za varstvo kulturne dediščine obljubili, da jim bodo prišli naproti, obenem pa bo od 1. junija dalje nova zakonodaja omogočila legalizacije objektov, zgrajenih pred letom 1998.

“Predstavnik zavoda za varstvo kulturne dediščine je napovedal, da bodo svoje predpise omilili in prilagodili tistim iz občinskega odloka v dveh mesecih. Podobno je povedal predstavnik sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Predstavnica izolske občine pa je obljubila ustanovitev posebne komisije, ki si bo ogledala stanje na terenu ter bo zastopala interese občanov v odnosu do drugih institucij,” je sklepne ugotovitve zbora strnil Drago Mislej Mef, ustanovitelj izolskega tednika Mandrač, ki že ves čas podpira delovanje izolske civilne iniciative.

---