Ogromne podgane v središču imperija

Roman Dvanajst krogov, ki ga je ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič v izvirniku objavil leta 2003, je v slovenskem prevodu predlani izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi in bil izredno toplo sprejet tako med bralci kot pri kritiki. Letos bomo po zaslugi lanske vileniške nagrade v slovenščini kmalu brali še pisateljev drugi roman Moskoviada.

Roman Moskoviada je sicer izšel že leta 1992 in ob prevodu v ruščino leta 2001 skupaj z njegovim dotedanjim opusom Jurija Andruhoviča ustoličil kot enega najpomembnejših sodobnih ukrajinskih avtorjev. Moskoviado sta, tako kot že Dvanajst krogov, v slovenščino prevedla Primož Lubej in Jana Vollmaier Lubej.

Zgodba romana je nekakšno poročilo študenta literature Otta von F. iz daljne zahodnoukrajinske sovjetske province o mladih pisateljskih upih, ki prebivajo v študentskem domu Gorkijevega literarnega instituta. Ta stoji zraven oddajnika, s katerega širijo režimsko propagando in čigar valovi študente spravljajo v stanje nekakšnega transa, ki se meša z alkoholno omamo in sanjarjenjem Otta von F. ter vpliva na zanesljivost, preglednost in gostoto drugoosebne kompleksne pripovedi. Otto je pijanec, ženskar in človek brez trdnega moralnega značaja, je antijunak, njegova mesečniška blodnja po labirintu mesta pa je zrcalna podoba zadnjih dni Sovjetske zveze.

Odlomek romana Moskoviada, ki bo v slovenskem prevodu izšel konec avgusta, pred začetkom festivala Vilenica

Že kakšno leto se namreč po Moskvi širijo govorice, podkrepljene z rumenim in ne le rdečim tiskom, da so se v osrčju podzemne železnice zaredile velikanske, za dobro ovčarko velike podgane. So neusmiljene in pozverinjene, vse živo razcefrajo na prafaktorje, kajti premer njihovih sekalcev dosega en centimeter! Nenasitne so pri žretju in kopulaciji. Dodeljeni sta jim satanovska pretkanost in zmožnost orientiranja v podzemnoželezniških labirintih, tem izrodkom ekoloških kataklizem, tem antikristovim mutantom, apokaliptičnim stvorom ali, še huje, umetno v prekomorskih laboratorijih vzgojenim in v naših kleteh odvrženim zverinam, ki so dejanske gospodarice moskovskih podzemelj. Prej so opozarjale nase le ponoči. Sedaj so se pričele prikazovati tudi podnevi, in to na precej obljudenih postajah, na primer na Barikadni, sejoč paniko in smrtni strah, na postaji Begova pa so za nekaj časa celo zavzele tekoče stopnice in jih imele v svoji oblasti. Globoko v globino tunela so jih uspeli potisniti šele s pomočjo močnih laserskih naprav, s katerimi so svojčas ustavili tudi silovit napad Rdeče garde na sovjetsko-kitajski meji. Podzemni vlaki so sedaj pogosto in nepredvidljivo prisiljeni zavirati sredi proge. Pojasnilo je preprosto: število podgan narašča in njihovi tropi so na tirih tako zgoščeni, da kolesa preprosto zagreznejo v pomečkanih podganjih telesih. Čeprav te podganje žrtve, kot kaže, niso večne: ogabna golazen se vse bolje prilagaja situaciji. Požrle so že nekaj strojevodij, še več pa jih pognale v norost, sedaj izolirani od okolja tičijo v kletkah in kazematah psihiatričnega inštituta akademika Snežnevskega. Ampak navedena dejstva skrbno ohranjajo kot največjo tajno, za izdajo katere odgovornega funkcionarja kaznujejo z gotovo smrtjo, večnim izgnanstvom v moskovsko podzemlje. Družine pokojnih in zblaznelih so bile obveščene, da so siromaki izginili neznano kam, ko so po naključju pomešali proge in zavili na nikomur znane slepe tire.

Osrednja oseba pripovedi je tako pravzaprav Moskva, središče razpadajočega imperija, opisana ne le v jeziku kolonije - ukrajinščini -, ampak tudi v izredno mračnih, fantazmagoričnih tonih, kjer se dejstva o pomanjkanju - težko je dobiti celo vodko - mešajo s fantastičnimi podobami, kakršna je, recimo, trop ogromnih podgan, ki na podzemni železnici sejejo strah in preplah.

Toda konec imperija nima povsem zmagoslavnega značaja. Andruhovičeva postmodernistična ironija je tudi v tem romanu večsmerna, z enako mero mračnega smeha dekonstruira tudi nacionalistično retoriko - kot protiutež poceni nacionalističnemu populizmu sodobne Ukrajine. Moskoviada se s tem trdno umešča v avtorjev opus, katerega osrednje vrednote so pluralizem življenj, kultur in jezikov, ki ga je v preteklosti poosebljala avtorjeva ožja domovina, Galicija.

Aljoša Harlamov je urednik na Cankarjevi založbi.

---