33. Vilenici na pot: Kdo piše? In kako naj preživi?

Pred desetimi leti, natanko štirideset let po objavi znamenitega Barthesovega spisa o smrti Avtorja, je Vilenica prvič zastavila vprašanje “kdo piše?” in ga razčlenila v odnosu do kulture, subjekta, avtorstva in jezika.

Deset let kasneje, v luči vseprisotnega diskurza o finančni in drugih krizah, se zdi nujno vprašanje zastaviti znova - tokrat o odnosu subjekta do materialne realnosti: Kaj pomeni biti oziroma delovati kot avtorica/avtor v začetku 21. stoletja?

Če ovržemo primat Jezika, osrednjega gradnika literature, se tako ali drugače znova znajdemo na (pozitivističnem?) polju primata ustvarjalnega subjekta. Pri tem ne gre za vračanje ideološke/politične ali interpretativne moči, ki so jo pisateljicam in - še bolj - pisateljem pripisovali vse do prejšnjega stoletja, temveč za prevpraševanje materialne realnosti pišoče(ga). Povedano drugače: v ospredje se ponovno prerine predolgo prezrti avtor-kot-človek z vso svojo še kako otipljivo prtljago. V novem stoletju se avtorice in avtorji srečujejo z realnimi eksistenčnimi problemi, ki jih ni več mogoče prezreti. Vprašanje, kdo piše, tako ni več domena “lastne sobe” pišoče(ga), temveč širšega družbenega konteksta, zaznamovanega z devalvacijo kulture in umetnosti ter posledično ustvarjalkinega/ustvarjalčevega statusa: pisanje je danes postalo skoraj postranska prostočasna dejavnost in ne (več?) zaposlitev za polni delovni čas. V nasprotju z zunanjo perspektivo, ki prepogosto govori v imenu drugega, ne da bi mu zares prisluhnila, želi tokratna Vilenica prepustiti prostor osebnim pogledom na naslednja vprašanja: Kaj pomeni biti avtorica/avtor danes in kaj konstituira njeno/njegovo identiteto? Je mogoče biti avtor brez objav in brez bralcev? Kdo “naredi” avtorico/avtorja? In kakšno je njeno/njegovo mesto v distribuciji moči in materialnih dobrin, ki jih prinaša posodobljena knjigotržna veriga, kjer je avtorski del finančno pogosto najslabše ovrednoten, avtor pa zato prisiljen v konstantno produkcijo, da sploh lahko preživi? Je simbolni kapital vse, kar pisateljskemu delu še preostane in ali je to dovolj?

Kljub vsem poskusom formalizacije procesa pisanja tekst za svoj nastanek potrebuje tudi telo, ki piše. Ustvarjalni subjekt je sposoben preživeti marsikaj; toda ne za vsako ceno.

Ana Geršak je članica žirije festivala Vilenica.

---