“V pisanje me je gnalo nekaj onstran mojih želja, strahov in dvomov”

Mojca Kumerdej (1964), slovenska avtorica v središču letošnje Vilenice, je doslej nanizala romana Krst nad Triglavom (2001) in Kronosova žetev (2016) ter zbirki kratke proze Fragma (2003) in Temna snov (2011), prejela vrsto nagrad in zaživela tudi v več prevodih v tuje jezike. Intervju z njo smo opravili pisno, saj se do konca meseca mudi v Nemčiji.

Pisateljica Mojca Kumerdej je slovenska avtorica v središču 
letošnje Vilenice. Foto: Jože Suhadolnik
Pisateljica Mojca Kumerdej je slovenska avtorica v središču letošnje Vilenice. Foto: Jože Suhadolnik

“Njen bogati ter raznorodni ustvarjalni opus kaže na temeljito študijsko pripravo na pisanje, zlasti o različnih zgodovinskih ali znanstvenih temah. Najbolj dragocena pa je avtoričina avtentična ter izvirna avtopoetika, ki nagovarja predvsem zahtevnejše bralke in bralce,” je slovenistka dr. Blanka Bošnjak med drugim zapisala v spremnem besedilu Subverzija, aktualnost in kritična uzaveščenost literature Mojce Kumerdej.

Leta 2006 ste na festivalu Vilenica prejeli nagrado kristal. Kaj vam pomeni vrnitev na ta festival v osrednji vlogi?

“Leta 2006 sem prišla na Vilenico naravnost z dvomesečne literarne rezidence v Berlinu. V tistem obdobju sem namreč pisala kratke zgodbe, iz katerih je leta kasneje nastala zbirka Temna snov. Festivala Vilenica sem se doslej udeležila le dvakrat, saj se terminsko prekriva s festivalom umetnosti, tehnologije in družbe Ars electronica v Linzu, ki ga publicistično spremljam od leta 2000 in me ustvarjalno navdihuje. Zelo me veseli, da sem na letošnjo Vilenico povabljena kot osrednja slovenska avtorica, med drugim tudi zato, ker bo ob tej priložnosti pri ameriški založbi Dalkey Archive Press v prevodu Rawlyja Graua izšla zbirka kratke proze Fragma.”

“Ironija, vključno s samoironijo, je ena ključnih prvin mojega pisanja in tudi strategija preživetja, čeravno njenega loka ne zmorem vselej napeti.”

Kakšen pa je sicer vaš odnos do festivalov in drugih srečanj literarnih kolegov?

“Knjižni festivali, sejmi in gostovanja so poleg predstavitve literature tudi priložnost za srečanje s pisateljskimi kolegi in kolegicami in njihovo literaturo. Pisanje je samoten poklic, a ta samost mi je blizu.”

Smo res hlapci?

Kot kritičarka in publicistka spremljate in vrednotite uprizoritvene umetnosti, intermedijsko umetnost in znanost, kot dramaturginja sodelujete z gledališkim režiserjem Draganom Živadinovom …

“Od sredine devetdesetih let sem dvajset let kot redna zunanja sodelavka pisala za kulturno redakcijo Dela in Sobotno prilogo, od predlani pišem le še za slednjo, in to večinoma o umetnosti in znanosti. Kot dramaturginja sem v preteklosti sodelovala v sodobnoplesnih in plesno-gledaliških predstavah, v zadnjih letih v dveh predstavah z Draganom Živadinovim. Gre za različne ustvarjalne procese in diskurze, v katere se iz literature zelo rada prestavim, saj z njimi dobim distanco do svoje literature ter se hkrati srečujem z zanimivimi metodami in vsebinami.”

“Kako to, da se s Cankarjevo kritično ugotovitvijo o Slovencih kot hlapcih tukajšnje ljudstvo še danes tako preprosto in udobno identificira?”

Ste izvrstna stilistka. Sposobnost takšnega pisanja je v določeni meri prirojena, v precejšnji pa tudi priučena. Pri kom ste se učili?

“Črpam ne le iz literature, ampak iz različnih zvrsti umetnosti in tiste popularne kulture, ki je zmožna zgostiti duha časa in se nanj kritično odzvati. Verjetno je bilo pisanje vame vpisano že ob rojstvu. Še preden sem znala pisati, sem v zvezek 'zapisovala' nekakšne vijuge, v nižjih razredih osnovne šole pa sem začela pisati poezijo, ki me je očarala kot stičišče ritma, podobe in zvočnosti. Od dvanajstega leta do konca najstniških let sem tedensko obiskovala literarno delavnico, ki jo je v Pionirskem domu v Ljubljani vodil Lojze Kovačič. Ni popravljal naših tekstov, ampak je s svojimi dolgimi, slikovitimi monologi odprl polje za pogovore o literaturi, umetnosti, življenju, o tem, kaj nas tare, kako vidimo svet ... V skupini sem bila najmlajša in v introvertiranem najstniškem obdobju mi je literatura pomenila najboljše izrazno in komunikacijsko sredstvo. Sicer pa me umetnost zanima, odkar pomnim, od konca osnovne šole sem hodila po ljubljanskih galerijah, med drugim na koncerte sodobne eksperimentalne elektronske glasbe v Bežigrajsko galerijo, v katere neposredni bližini sem živela. Če se ozrem v preteklost, se mi zdi, da ni šlo ne za željo ne za odločitev, da bi postala pisateljica, pač pa me je v pisanje gnalo nekaj onstran mojih želja, strahov in dvomov. Kakor koli že sem se občasno od literature oddaljila, sem se ponovno znašla v njej, opremljena z novimi vsebinami, izkušnjami in znanji.”

Lojze Kovačič je bil torej na začetku - kateri avtorji pa vas najbolj privlačijo, navdušujejo danes?

“Vsakič me presune, s kakšno svežino me lahko nagovori avtor, ki je pisal pred stoletji ali celo tisočletji. A ne glede na to, ali gre za avtorje iz daljne in bližnje preteklosti ali sodobnike in sodobnice, me resnično potešijo tista dela, v katerih so partikularne vsebine predstavljene kot univerzalne, in to z močnim, izdelanim jezikom. Če knjiga vsebuje še inteligenten humor, toliko bolje, a saj se v veliki literaturi pogosto subtilno prepletajo tragedija, komedija in absurd. V umetnosti mi je vse to blizu toliko bolj, ker je v življenju tako silovito naporno.”

“Ne zdi se mi tako zelo pomembno, ali si ljudje pomagajo preživeti z bogom, bogovi, univerzalno silo, z 'nečim nad nami' ali brez vsega naštetega kot ateisti. Bistveno se mi zdi, da je sobivanje različnih konceptov metafizike in fizike možno le v sekularni družbi, zaradi česar je nujna ločitev države in religije.”

Kaj pa Cankar? V Kronosovi žetvi in izjavah ob njenem izidu ste bili do njega precej kritični. Kakšen je sicer vaš odnos do pisatelja, ki slovi kot naš največji in čigar leto praznujemo ob 100. obletnici njegove smrti?

“Cankar v Hlapcih Jermanu položi v usta ugotovitev, da je bila v času protireformacije polovica poštenih ljudi pobitih, druga polovica pa je pobegnila. To zgodovinsko ne drži, saj protireformacija pri nas ni potekala s fizičnim nasiljem, ampak z ekonomskim pritiskom, ki je prav tako oblika nasilja. Luteranci so imeli na izbiro, da se bodisi spreobrnejo v katolištvo bodisi svoje imetje prodajo in se izselijo. Večina luterancev na našem ozemlju je prestopila v katolištvo, kar pomeni, da tukaj živeči nismo vnuki smrdljive drhali, kot ugotavlja Jerman, ampak potomci katolikov, luterancev, konvertitov, starovercev in mnogih drugih, ki so takrat, kot tudi prej ali kasneje, po teh krajih pohajali in se tu naseljevali. Med pisanjem romana sem ugotovila, da je obdobje novega veka, ki je prineslo prve slovenske tiskane knjige, širše slabo poznano, izkrivljeno in celo potlačeno. Niti zgodovinska stroka ni enotna glede obstoja identitete slovenstva v Trubarjevem času, zlasti pa se mi zdijo zanimiva kasnejša vsebinska prešitja tega časa. Po Cankarju smo tako potomci podivjane, surove, morilske drhali, ki je za hlapce rojena in za hlapce vzgojena. Pri tem se mi zastavljajo vprašanja, s katere pozicije Cankar kot avtor to izjavlja, zakaj je to obdobje v kolektivni zavesti potlačeno in kako to, da se s Cankarjevo kritično ugotovitvijo o Slovencih kot hlapcih tukajšnje ljudstvo še danes tako preprosto in udobno identificira. Naj naredim primerjavo: če se nekomu od otroštva vtepa v glavo, da je zabit, bo to verjel in imel za resnično. Verjetno ne bo imel samozaupanja in poguma, da je sposoben izvesti spremembe na bolje. Mislim, da ima ta, v slovenski literaturi najpogosteje citiran stavek usodnejše učinke na kolektivno zavest tega prostora in njene posameznike, kot pa se kaže na prvi pogled.”

S Cankarjem vas vendarle nekaj druži - ostra in duhovita ironija. Bi soglašali, da je vaše najmočnejše orožje?

“Ironija, vključno s samoironijo, je ena ključnih prvin mojega pisanja in tudi strategija preživetja, čeravno njenega loka ne zmorem vselej napeti. Ironija je zelo močno sredstvo, ki zahteva spretno in občutljivo rokovanje. Potreben je občutek, na katerih mestih in v katerih kontekstih jo je smiselno uporabiti in kdaj ne. Brez prave vsebine, v kateri se prepletata posamično in univerzalno, brez premišljene strukture, dobro osmišljenih likov in detajlov ironija ne deluje.”

“Kako to, da se s Cankarjevo kritično ugotovitvijo o Slovencih kot hlapcih tukajšnje ljudstvo še danes tako preprosto in udobno identificira?”

Nujna je ločitev države in religije

Drži, da je vaš prednik Blaž Kumerdej, naš znani razsvetljenec in narodni buditelj iz 18. stoletja? Kaj vam to pomeni, čutite v svoji krvi njegovo dediščino?

“Tako je. Čutim se dedinjo vseh, ki so stavili na vednost in ustvarjalnost.”

Ko človek prebira vaše teološke razmisleke v Kronosovi žetvi, bi rekel, da vam je blizu tudi Richard Dawkins, sloviti apologet ateizma, avtor knjige Bog kot zabloda.

“Niti ne, saj se mi zdi preveč preprost. Empirično dokazovanje oziroma spodnašanje obstoja boga se mi zdi brezplodno, kajti vprašanje obstoja boga in absoluta zadeva verovanje in ne empirije, tako da se mi zdi Dawkins hrbtna stran verskih fanatikov. Ne zdi se mi tako zelo pomembno, ali si ljudje pomagajo preživeti z bogom, bogovi, univerzalno silo, z 'nečim nad nami' ali brez vsega naštetega kot ateisti. Bistveno se mi zdi, da je sobivanje različnih konceptov metafizike in fizike možno le v sekularni družbi, zaradi česar je nujna ločitev države in religije.”

Za Kronosovo žetev ste prejeli nagrado Prešernovega sklada in kritiško sito, slišati je bilo tudi mnogo glasov, da se vam je po krivici izmaknil kresnik za najboljši roman leta. Kakšen je vaš odnos do nagrad za umetnost, ki ni eksaktna znanost?

“V nedavnem intervjuju mi je Nobelov nagrajenec za fiziko Duncan Haldane dejal, da so Nobelove nagrade za fiziko zelo predvidljive. Poleg tega, da se ve, katere so 'vroče teme' v fiziki, kandidati pa morajo zadostiti dvema pogojema: njihovo izjemno odkritje mora biti nenadejano in nepričakovano ter ne le teoretsko, ampak tudi empirično dokazljivo. Kot kaže, sta nenadejanost in nepričakovanost pri Nobelovih nagradah za literaturo vpisani že v samo podeljevanje. Ugled in verodostojnost nagrad ne izpričujejo le njihovi prejemniki in višina denarne vrednosti, ampak tudi vsi tisti, ki nagrade niso prejeli, pa bi si jo absolutno zaslužili, kot na primer odličen, pred nekaj dnevi preminuli 'večni Nobelov kandidat' Philip Roth. Nagrade se lahko zgodijo, lahko ne, doslej sem se razveselila vsake, če je nisem prejela, pa tega nisem doživljala kot poraz. Dolgo sem živela in ustvarjala brez nagrad, poleg tega vem, da se sama s sabo najintenzivneje srečam v samotnem ustvarjalnem procesu, katerega razpon sega od dvomov in strahov do ekstaze.”

Ne samo Kronosova žetev in Temna snov, hvalo sta žela že vaš prvi roman Krst nad Triglavom (2001) in zbirka kratkih zgodb Fragma (2003). Ste danes tudi sami zadovoljni z njima?

“V vsako knjigo vložim vse, kar sem zmožna v obdobju njenega pisanja. Ko je končana, jo spustim od sebe, da zaživi svoje lastno življenje, čeravno z njo ohranim stik. Svojo literaturo doživljam kot živ organizem, ki se spreminja tudi po objavi - najprej zato, ker se spreminja družbeni kontekst, pa tudi ker se spreminjam sama. Zatorej med branjem odlomkov in pregledovanjem prevodov kako malenkost tudi popravim.”

“Moja doba je sodobnost”

Miljenko Jergović pravi, da v romanih najpogosteje sega v preteklost, ker zmore razumeti dobo med letoma 1919 in 1945, današnje pa ne. Katera pa je vaša doba?

“Nobeno od preteklih obdobij, moja doba je sodobnost, ki jo živim, čeravno se mi nemalokrat zdi tuja in težko razumljiva. Tudi z namenom, da bi jo bolje razumela, se premikam skozi različne časovnosti in prostore, saj iz oddaljenosti lahko ugledam marsikaj, kar se mi tu in zdaj izmika, obenem pa lahko z distance zaobsežem veliki plan. Poleg komaj opaznih detajlov me namreč vse bolj zanima panoramski pogled.”

Leta 2016 je pri zavodu Aksioma izšla kratka zgodba Ženska z volkom, ki ste jo postavili v paleolitik pred 35.000 leti ...

Ženska z volkom mi je pomenila velik izziv. Ideja zanjo je vzniknila natanko v istem času in na istem kraju kot za Kronosovo žetev, torej med mojo enomesečno pisateljsko rezidenco leta 2008 v Kremsu. Vendar za zgodbo, ki se dogaja v tako oddaljeni preteklosti na območju Potočke zijavke, celih sedem let nisem imela ustreznega jezika. Četudi gre za kratko formo, sem pregledala kar nekaj raziskav o klimatskih razmerah pri nas v obdobju visokega paleolitika pred zadnjo ledeno dobo in o materialni kulturi tistega časa. Prebrala sem tudi različne hipoteze o organiziranosti tedanjih skupnosti, pri čemer sem si med pisanjem privoščila precej ustvarjalne svobode. Veliko sem se ukvarjala s poimenovanjem takratnega sveta, v katerem ni obstajala ločnica med kulturo in naravo v današnjem pomenu, eno od mojih izhodišč pa je bilo udomačitev volka in njegova postopna transformacija v psa. Ko se je te teme leta kasneje v projektu Eccce canis temeljito in drzno lotila intermedijska umetnica Maja Smrekar in me je umetnik Janez Janša povabil, naj za zavod Aksioma napišem kratko zgodbo, so se vsi našteti elementi zlili v celoto.”

Ste zdaj v Nemčiji na pisateljski rezidenci? Ustvarjate kaj novega?

“S štipendijo Goethe Inštituta v Sloveniji sem na enomesečnem intenzivnem tečaju nemščine, mesto Göttingen na Spodnjem Saškem pa sem izbrala zato, ker tega dela Nemčije doslej nisem poznala in ker je tu založba Wallstein, pri kateri bo prihodnje leto izšel nemški prevod Kronosove žetve. Tako kot sem sodelovala s prevajalcema romana v angleščino in srbščino, bom, sicer jezikovno mnogo slabše opremljena, jeseni sodelovala z Erwinom Köstlerjem, ki ga prevaja v nemščino. Intenzivna izkušnja drugega jezikovnega in kulturnega ter drugačnega urbanega in naravnega okolje pa me vselej navdihuje.”


Najbolj brano