Blizu in hkrati daleč

Slovensko nogometno prvenstvo je po vseh kazalcih daleč od tistih iz tako imenovane velike evropske peterice. Tamkajšnje nogometno razkošje večina domačih športnih zanesenjakov spremlja le prek TV zaslonov, saj na slovenske stadione skoraj nikoli ne zavije. Nekaj primerjave prinese le derbi Olimpije in Maribora, pa bi je vseeno lahko bilo več, saj slovenski nogomet ponuja na trenutke zelo spodobno podobo. Docela nemogoča je primerjava z velikimi in bogatimi nacijami, a se vendarle kaj pozitivnega najde tudi pri nas. Zadnji derbi med tekmecema za državni naslov je bil na ravni, ki se je ne bi sramovali nikjer. Njun dvoboj za državni naslov je zagotovo predstavljal največjo reklamo za slovensko prvo ligo. Potem ko je zimski premor Maribor kljub igranju v ligi prvakov dočakal na prvem mestu, se je zdelo, da jim spočitim spomladi nihče ne bo mogel odvzeti vetra iz jader. Toda v veliki vijoličasti družini je prišlo do notranje krize, Olimpija je pobegnila na deset oziroma realnih (zaradi zaostale tekme) sedem točk prednosti, ki jih je Maribor izničil in znova prišel do točkovne prednosti. Vse do zadnjega derbija v Ljudskem vrtu. In včerajšnje odločitve, ko je v napeti končnici Olimpija osvojila naslov. Svoje je s sistematičnim pokrivanjem lige prispevala tudi televizija. Prvič so vse tekme neposredno prenašali in največja slovenska komercialna televizija je poskrbela za dvig gledanosti izdelka.

Nič manj napet ni bil dvoboj pri dnu lestvice za obstanek, ki se je razpletel včeraj. A še drugo leto zapored z Damoklejevim mečem odločitve licenčne komisije. Lani je bil na tnalu Koper, letos Ankaran, ki je včeraj izpadel, zato odločitev o licenci ne bo vplivala na sestavo lig.

Docela nemogoča je primerjava z velikimi in bogatimi nacijami, a se vendarle kaj pozitivnega najde tudi pri nas.

Verjetno najbolj bolečo točko predstavlja financiranje klubov. Tem je najteže dobiti sredstva za normalno poslovanje, zneski, ki jih dobivajo igralci, so prav smešni v primerjavi celo z italijanskimi nižjeligaši. Realna pot za rast - to se je že pokazalo - sta delo z mladimi in prodaja igralcev. Toda to je proces na dolge proge. Laže se je zateči k bližnjicam in raznim poslovnežem, ki ribarijo v kalnem. K sreči se je ponovno izumljanje tople vode hitro izkazalo za pot - v nikamor. Klubi so se hitro streznili, da je edina možnost stabilnega obstoja vložek v mlajše selekcije.

---

---