Knjige in kulturo pripeljejo do hišnega praga

“Niti razvitejše države po Evropi nimajo tako dobro organizirane mreže potujočih knjižnic kot Slovenija,” je na včerajšnjem srečanju potujočih knjižnic poudaril njegov gostitelj, direktor postojnske knjižnice Uroš Mlinar. In dodal, da je treba storitev, ki širi bralno kulturo in zmanjšuje razlike med mesti in podeželjem, razvijati še naprej.

V Postojni se je včeraj zbralo enajst ekip slovenskih potujočih 
knjižnic, pa tudi kolegi iz Hrvaške in Madžarske. Foto: Veronika Rupnik Ženko
V Postojni se je včeraj zbralo enajst ekip slovenskih potujočih knjižnic, pa tudi kolegi iz Hrvaške in Madžarske. Foto: Veronika Rupnik Ženko

POSTOJNA > Srečanje, ki poteka vsaki dve leti, je namenjeno promociji potujočega knjižničarstva in strokovnemu posvetu potujočih knjižničarjev, ki morajo biti, kot pravi Uroš Mlinar, v koraku z novostmi, trendi in tehnologijami.

Tjaša Mrgole Jukič, predsednica sekcije za potujoče knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, pravi, da se kljub spreminjanju bralnih navad članstvo v potujočih knjižnicah ne zmanjšuje, se pa spreminja. Prevladujejo najmlajši (vrtci in šole) in najstarejši. “Statistike kažejo, da imamo velik obisk, toda najpomembneje je, da pridemo do ljudi, kajti vsak ima enako pravico dostopa do knjige,” poudarja. Prav delo potujočih knjižničarjev, bolj kot ostalih, po njenem “pomeni, da daš veliko ljubezni in jo ogromno dobiš nazaj. Ljudje so izredno hvaležni, ko prideš k njim na dom”.

735 malih splošnih knjižnic

Slovenski bibliopark ima 12 vozil, v njih je zloženih povprečno 6000 do 7000 enot gradiva. Letno prevozijo približno 110.000 kilometrov. Ustavljajo se na 735 postajališčih v 86 občinah. Imajo 17.400 članov, ki so jih lani obiskali skoraj 142.000-krat in si izposodili 758.000 enot gradiva.

Težko pričakovani

To potrjuje tudi Maks Valič, postojnski potujoči knjižničar s 40-letnim stažem. “Ljudje težko pričakujejo naš prihod. Skozi leta smo z nekaterimi navezali tesne stike. Starejšim, ki nas prej pokličejo, prinesemo knjige kar na dom.” Ker dobro poznajo bralni okus svojih članov, jim tudi lažje svetujejo. Sicer pa okusi bralcev na podeželju niso nič drugačni od tistih v mestu, opaža Valič.

Postojnski bibliobus po občinah Postojna in Pivka zaokroži vsaka dva tedna, sicer pa se bibliobusi na isto postajališče praviloma vračajo enkrat na mesec.

Po Primorski, ki je v slovenskem merilu z njimi najbolje pokrita, jih vozi pet: iz koprske, novogoriške, tolminske, postojnske in ajdovske knjižnice. Nekateri poleg “svojih” občin obiskujejo tudi širše območje, celo čezmejno. Prav Bibliobusi brez meja so bili tudi tema letošnjega strokovnega srečanja.

Emanuela Blažko Kalin iz Goriške knjižnice obiskuje zamejski občini Doberdob in Špeter. “Ta teren mi je zelo všeč. V veliko veselje mi je, ko srečam otroke, ki pripovedujejo, kaj so prebrali, malo v slovenščini, malo v italijanščini, in vprašajo, če česa ne razumejo. Z našimi obiski jim prinašamo stik z domovino.”


Najbolj brano