Vstopna točka so zdravniki in ne šole

Duševna stiska je stiska že sama po sebi, pri mlademu človeku pa je lahko še veliko večja, ker so čakalne vrste pri tistih, ki bi jim lahko pomagali, predloge. Ovire na poti iskanja pomoči so tudi notranje, so raziskovalcem ljubljanske pedagoške fakultete zaupali mladi, ki so poiskali pomoč. Zlasti je močan strah pred stigmo.

Mladi pomoč poiščejo pozno, ker jih je strah, kaj bo in kako bo 
nanje gledala okolica. Foto: pixabay.com
Mladi pomoč poiščejo pozno, ker jih je strah, kaj bo in kako bo nanje gledala okolica. Foto: pixabay.com

LJUBLJANA > Tuje in domače študije govorijo o tem, da strokovno pomoč poišče le tretjina mladih, ki se znajdejo v duševnih stiskah. “Večina mladih do pomoči ne pride, česar v slovenskih razmerah ni težko razumeti, tudi zato ker so čakalni roki in pomoč ni tako dostopna, kot bi lahko bila,” pravi Bojan Dekleva, ki je vodil raziskavo o dostopnosti organizirane pomoči mladim v psihosocialnih in duševnih stiskah.

Strah pred stigmo

Avtorji raziskave so na to, kako sistem zaznava in obravnava stiske mladih, pogledali skozi oči uporabnika. Opravili so 131 poglobljenih intervjujev z mladimi oziroma mlajšimi odraslimi, ki so šli skozi različne stiske (po številu so najbolj izstopale diagnoze depresije, anksioznosti, motnje prehranjevanja, samopoškodovanje in samomorilne misli ali poskusi samomora).

Dr. Bojan Dekleva,

Pedagoška fakulteta

“Naše ugotovitve so pokazale, da obstajajo mnoge ovire pri dostopnosti. V nekaterih regijah Slovenije je veliko težje priti do pomoči kot v drugih, čakalni roki so pri nekaterih zdravstvenih službah zelo dolgi, za iskanje pomoči v drugih oblikah pa rabiš denar.”

Mladi intervjuvanci so v večini poročali, da so pomoč začeli iskati sami ali pa so jo začele iskati njihove družine, vendar v obeh primerih šele takrat, ko so postale razmere nevzdržne. Pomoč so praviloma začeli iskati pri osebnem zdravniku, ne pa v šoli ali v nevladnih organizacijah. Zelo pomemben razlog, da so odlašali z iskanjem pomoči, je bil strah, kako bo nanje gledala družba. “Mladi so skrivali stiske, ker so se bali, da bodo izpadli kot nori, prešibki za ta sistem, da se jih bodo drugi izogibali,” pravi soavtorica raziskave Darja Tadič. Strah jih je bilo hospitalizacije, tega, da bi bili odvzeti iz družine, eden od strahov je bil, da bi jim vpis diagnoze v zdravstveni karton škodil v nadaljnjem življenju.

Na velike ovire so naleteli, tudi ko so vstopili v sistem. Znašli so se v dolgih čakalnih vrstah, osebje pogosto ni imelo časa, da bi se jim posvetilo, mnogi pa si niso mogli privoščiti plačljivih psihoterapij.

Da bi pomoč mladim, ki imajo psihosocialne in duševne težave, naredili bolj dostopno, ni dovolj le razširiti mrežo pomoči, ugotavljajo avtorji raziskave. Delati je treba tudi na odpravljanju strahov in družbene stigme. To, da vstopna točka ni šola, kjer mladi preživijo veliko časa, ampak zdravstveni sistem, po mnenju Tadičeve kaže, da mladi svojo stisko razumejo kot zdravstveno težavo. Šolskih svetovalnih služb ne gre kritizirati na počez, saj ponekod delujejo zelo dobro. Kjer so šolski svetovalci dostopni, šole pa delujejo na celostni pomoči in razvoju učencev, prepoznavajo tudi tovrstne stiske in so otrokom v oporo.

Zdravila takoj in rutinsko

V raziskavi so mlade spraševali, kako so bili zadovoljni s pomočjo, ki so jo dobili. Izkušnje so bile mešane, v nekoliko večji meri negativne kot pozitivne. Za zadovoljstvo mladih je bil najpomembnejši odnos tistih, ki so nudili po moč. Kot dobre in podporne so ocenili odnose, v katerih so čutili bližino, odprtost, dostopnost, sprejemanje, prijaznost, neobsojanje, zavzetost, spoštovanje mlade osebe, fleksibilnost, spodbudo in optimizem.

Velik delež intervjuvanih mladih je prejemal zdravila. Nekateri so izpostavili, da so jim ta zelo pomagala, drugi pa, da so jih dobili prehitro oziroma takoj in rutinsko, včasih v prevelikih odmerkih in brez drugih oblik pomoči. Raziskovalci so dobili vtis, da je pri nas do zdravil mogoče priti razmeroma hitro in že kar avtomatično, medtem ko se je treba za odnosno bolj intenzivno, individualno in kontinuirano pomoč bolj “grebsti”, je povzel Dekleva. Ta vtis se opira tudi za podatke Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki ugotavlja, da se je v zadnjih sedmih letih delež mladih z diagnosticiranimi duševnimi težavami povečal za 71 odstotkov, predpisovanje zdravil mladim za te težave pa za polovico.


Najbolj brano