Kodeks za turiste
Komentarji
24. 05. 2018, 06.00
, posodobljeno: 04. 07. 2018, 19.56
Na portoroški Fakulteti za turistične študije so včeraj načeli pomembno vprašanje. Kje je meja, ko turizem kot pomembna gospodarska panoga okolju škodi bolj, kot družbi koristi? Vprašanje torej, ki so si ga v najbolj obremenjenih turističnih destinacijah po svetu zastavili že pred leti in ponekod sprejeli prve zaščitne ukrepe. Prvi mož Turistice Janez Mekinc je problematiko ponazoril s primerom katalonske prestolnice, v kateri so našteli 24 milijonov obiskovalcev na leto, čeprav v ožjem središču Barcelone živi vsega pol milijona prebivalcev. “Ko se ti kakovost življenja zaradi turizma občutno poslabša, dobiš več težav naenkrat. Mesto ali kraj izgubi tudi nasmeh, kar je za turistično panogo problematično.” In kako so se odzvali domiselni Katalonci? Turistom so napisali kodeks etičnega obnašanja, s katerem so jim dali vedeti, da si ne želijo, da bi še naprej po tleh metali odpadke ali bili nesramni do njihove kulturne dediščine.
O takšnem poskusu zmanjšanja negativnih vplivov turizma zdaj razmišljajo v Piranu, le da bi svoj kodeks opremili z nazornimi slikami in risbami o tem, kakšno ravnanje si v strnjenem srednjeveškem mestu s submediteranskim podnebjem želijo. V Piranu je najbolj pereče ravnanje z odpadki. Čeprav imajo sistem odlaganja odpadkov v vrečke različnih barv utečen že vrsto let, se jim vsako poletje dogaja, da vikendaši in najemniki apartmajev vrečke puščajo na nepredvidenih lokacijah ali odpadke tlačijo v neustrezne vrečke, lahko celo v takšne, ki niso komunalne. Odpadki ostajajo na ulicah, pritegujejo poglede hišnih ljubljenčkov in glodalcev pa tudi turistov. Če jih kdo ne vidi, jih gotovo zavoha.
O takšnem poskusu zmanjšanja negativnih vplivov razmišljajo v Piranu, le da bi svoj kodeks opremili z nazornimi slikami in risbami.
Vnaprej določene meje glede še sprejemljivega števila turistov ni. V bližini Škocjanskih jam živi zgolj 70 duš, Unescovo naravno dediščino pa si jih na leto ogleda več kot 180. 000. Pritiski so odvisni od turistov, njihovih navad in vedenja. Žal pri nas sistematično nihče ne spremlja kulture in želja gostov, medtem ko jim v tujini ponekod na vsakem koraku puščajo anketne lističe in njihove premike spremljajo tudi prek uporabe aplikacij na pametnih telefonih; tako dobijo številne uporabne informacije. Da je marsikaj odvisno tudi od navad in vedenja domačinov, je najbrž vsem jasno.