Obračunajmo s strahom kakor Kekec

Ena temeljnih potez mednarodnih obmejnih srečanj, ki nosijo ime po istrskem pisatelju Fulviu Tomizzi, je gledanje družbeni realnosti naravnost v oči. O tem, kar vidijo, gostje foruma - ta živi v Trstu, Kopru in Umagu - govorijo brez filtra in olepšav. Tako je bilo tudi na včerajšnjem koprskem simpoziju, kjer je šest pronicljivih glasov razmišljalo o letošnji osrednji temi - azilu.

KOPER > Forum Tomizza, ki bo naslednje leto pred svoje ime postavil število 20, se vsako leto znova loteva perečih, aktualnih in kompleksnih vprašanj, preskakuje vsakršne meje in namesto njih postavlja mostove. “Istrski tricikel”, kot mu pravijo tisti, ki ga pripravljajo, najraje za rdečo nit izbira teme, pred katerim si večina zatiska ušesa in oči, ter o njih razpravlja pogumno, drzno, argumentirano, jasno, na glas ter v mnoštvu glasov iz Italije, Hrvaške, Slovenije in držav nekdanje Jugoslavije.

Zanimivo se zdi, da so organizatorji še pred desetletjem za srečanje izbirali dolge naslove, z zaostrovanjem razmer v družbi pa ti postajajo vse krajši. Predlani je bila tema Foruma Tomizza Zid, lani Laž, tokrat pa simpozij, literarni natečaj in druge prireditve v Trstu, Kopru in Umagu nosijo naslov Azil. Gostje na koprskem simpoziju, ki je bil na sedežu Samoupravne italijanske skupnosti Santorio Santorio, so na to temo pogledali z različnih kotov.

Miha Blažič - N'toko

raper in aktivist

“Migracije terjajo odziv radikalne solidarnosti.”

Azilni sistem je resničnostni šov

Z neposredno izkušnjo o tem, kako se do prosilcev za azil obnaša naša država, je včeraj v Koper na Forum Tomizza prišel raper, aktivist in kolumnist Miha Blažič - N'Toko.

Dan prej je po besedah skrbnice koprskega dela foruma Irene Urbič s svojim telesom branil deportacijo prosilca za azil iz Nigerije, ki je v Sloveniji živel tri leta in se je tu čez nekaj dni z zaročenko nameraval poročiti. “Imamo birokratski aparat, ki vse bolj množično izvaja evropske direktive in deportira tudi tiste, ki so tu že dlje in imajo spletene družinske vezi,” je opozoril N'Toko in dodal, da slovenska azilna politika ni čisto nič odvisna od aktualnih vlad. Vedno enako rigidna je in se spreminja v resničnostni šov. “Migracije terjajo odziv radikalne solidarnosti,” pravi N'toko. “Ob tem pa moramo rešiti še en velik problem - vrniti državljanom politiko z vizijo.”

Tujo nesrečo prenašamo lahkotno

“Še nikoli nisem bil na Lampedusi, prav tako ne na egejskih plažah ... Na otoku Srednjega Jadrana, kjer živim, morje še ni naplavilo trupla otroka,” je prispevek Ljudje brez doma začel Slobodan Šnajder.

Hrvaški dramatik, pisatelj in publicist meni, da ljudje nesrečo drugega prenašamo z neznosno lahkostjo. “V našem svetu je laže kot kdajkoli prej dobiti naziv zaslužnega oziroma pravičnika, s tem, ko rešuješ tega ali onega. A narediti bi morali nekaj drugega: vzpostaviti takšne razmere, da ne bi bilo potrebno reševati nikogar.”

Režiser Franco Però, ki umetniško vodi Rossettijevo gledališče v Trstu, se v svojih delih velikokrat posveča krajevni polpretekli zgodovini.

Na oder je postavil tudi predstavo, v kateri je razgrnil izkušnjo aleksandrink: “Doživele so dvojno izgnanstvo. Odšle so iz domačega kraja in v Egiptu delale kot kuharice, gospodinje, dojilje ter tako preživljale svoje družine. Ko so se vrnile v domače okolje, tam pogosto niso našle zatočišča, ampak so bile odrinjene na rob.”

Pisatelj in novinar Emir Imamović Pirke, ki se je rodil v Tuzli, se ustvarjalno oblikoval v Sarajevu, zdaj pa živi v Šibeniku, zase pravi, da ni emigrant niti azilant, pa tudi človek brez domovine ne. “Povojni čas sem preživel v neke vrste notranjem azilu, vsak korak iz teh mikrosvetov je bil zame korak v pekel.”

Opaža, da velika večina ljudi begunce, ki prečkajo Balkan v iskanju boljšega življenja, dojema kot zunanjega sovražnika. Po njegovem mnenju moramo kot družba opraviti pomemben izpit - tistega, na katerem se o fašizmu in humanizmu ne razpravlja: “Proti prvemu se moramo boriti, za drugega pa delovati.”

Na begunce gledamo izključno kot na žrtve

Kaj o našem odnosu do beguncev pove način, kako o njih govorimo? Besede, s katerimi jih poimenujemo? Kulturologinja Iva Kosmos, ki se posveča interakciji med književnostjo in družbo, meni, da v tem primeru izbira besed razkriva moralno tehtanje.

“Begunec je legitimna žrtev z največ možnostmi za azilantski status. Migrant je že stopničko nižje, sumljivo nedoločen. Ekonomski migrant je skorajda zmerljivka za tiste, ki so prišli po naše službe. Čeprav tudi 'ekonomski migrant' lahko prihaja iz dežel radikalnega nasilja in bede, se njegov prihod večkrat predstavi kot prosta izbira. Poudarjanje razlik med statusom migrantov tako določeno trpljenje definira kot legitimno, medtem ko neko drugo negira, ignorira ali zakrije.” Ob tem poudarja, da so migranti tudi v medijih največkrat prikazani izključno kot žrtve.

In ko pristajamo na tak diskurz, si delamo medvedjo uslugo, je prepričan literarni zgodovinar, kulturolog in aktivist Aljoša Pužar:“Če v tem primeru pristajamo na narativ travme, nevede pomagamo pri promociji pesimizma, predvsem pa živimo kot paraziti na tuji bolečini,” je med drugim povedal v referatu Strah in smeh okoli azila.

Predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede meni, da je naša družba polna strahu, ki raste iz nevednosti. In kako se mu upreti? Pužar pravi, da z optimizmom in veseljem, kakršnega najdemo pri Kekcu. Tistem slovenskem junaku, ki je premagal strah tako, da je Bedancu kratkomalo v glavo zabrisal gnil krompir.

---