Francesco Grisoni je imel bogatejšo knjižnico od drugih
Istra
11. 05. 2018, 10.34
, posodobljeno: 17. 05. 2018, 11.37
V Evropskem letu kulturne dediščine v koprski Osrednji knjižnici Srečka Vilharja opozarjajo na pomen plemiške rodbine Grisoni, ki je močno vplivala na razvoj Kopra do 19. stoletja. Grof Francesco Grisoni (1772-1841) je zapustil kar 4000 knjig in drugega knjižnega gradiva.
Na včerajšnjem znanstvenem posvetu, nadaljevali ga bodo danes
ob 9.30 in sklenili ob 14.30. Foto: Zdravko Primožič/FPA
KOPER
> “Kulturni spomenik so knjige pa tudi 300 let stare štiri velike stenske omare, v katerih so knjige shranjene. Na omarah je pihano steklo, ki ga na sodobnem pohištvu ni,” pravi direktor koprske knjižnice David Runco. Grisonijeve knjige so del oddelka za domoznanstvo in knjižno dediščino na tretjem nadstropju koprske knjižnice, ogledati si jih je mogoče v času uradnih ur tega oddelka (ob delovnikih od 9. do 14. ure, ob sredah do 18. ure).
Danes ob 11.30 bodo imeli voden ogled Grisonijeve osebne zbirke, približno 50 knjig so februarja lani razstavili v Narodni univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani, tako je sinočnjemu odprtju razstave o Grisonijevi knjižnici prisostvovala tudi ravnateljica NUK Martina Rozman Salobir.
Podpora projektu
Projekt podpira koprska občina, koprska knjižnica pa sodeluje z NUK, Skupnostjo Italijanov Santorio Santorio, Italijanskim središčem Carlo Bombi, pokrajinskim muzejem in arhivom.
Ob 11. uri je bil v Pretorski palači mednarodni znanstveni posvet na temo Knjige, kultura in pretok znanja v Kopru ter severnem Jadranu med 18. in 19. stoletjem. Posvetu je predsedovala Nives Zudič Antonič z Univerze na Primorskem, sodelovali so še Salvator Žitko iz Zgodovinskega društva za južno Primorsko, Veselin Mišković iz NUK in Irena Šumi z Univerze v Ljubljani.
“Francesco Grisoni je v krogu sodobnikov in znancev (Stefano Carli, Giuseppe Lugnani, Francesco Combi, Agostino Carli-Rubbi, Pasquale Besenghi degli Ughi, Pietro Stankovic ...) oblikoval mnogo popolnejšo in bogatejšo knjižnico, a za razliko od njih ni bil ne literat ne učenjak, saj po njem ni ostalo nobeno ohranjeno pesniško ali prozno literarno delo, niti korespondenca. Tako ostaja le domneva, da je šlo pri snovanju knjižnice za družinsko tradicijo, vzdrževanje družinskega ugleda, gotovo tudi za intelektualno potrebo po branju,” pojasnjuje Žitko. Grisoni naj bi torej utelešal bibliografe prve polovice 19. stoletja, ki so želeli imeti stare in redke izdaje ter so posvečali veliko pozornosti kakovosti tiska, formata in zunanjega videza.