Brezčasno svetohlinstvo

Tretješolci dramsko-gledališke smeri novogoriške umetniške gimnazije so letos pripravili skoraj dvourno predstavo Kabaret Molière. Z njo so se poklonili slovitemu francoskemu klasicističnemu dramatiku iz 17. stoletja, občinstvo pa nasmejali in ga navdušili z aktualno zgodbo o svetohlinstvu.

Odpri galerijo

NOVA GORICA > Dogajanje v letošnji predstavi mladih gledališčnikov Kabaret Molière je postavljeno v predel Pariza, imenovan Marais. “To je mondeni predel francoske prestolnice z veliko družabnega, kulturnega in zabavnega dogajanja,” je pojasnila režiserka in profesorica Samanta Kobal. Zgodba se dogaja v kabaretu, ki nosi ime slavnega francoskega komediografa in igralca Molièra. “Vse skupaj sem želela postaviti v Pariz, zato sem se spomnila na Marais, ker sem ga doživela kot enega izjemno prijetnih in navdihujočih predelov mesta.”

Tretješolci so igro začeli pripravljati konec januarja. Projekt je bil velik zalogaj za vse vpletene in je zato zahteval veliko angažiranosti profesorjev in dijakov. “Kot je v moji navadi, se študija lotimo tako, da prek določenih vaj, tehnik in metod začnemo iskati like, katerih življenja bomo na odru oživljali. Postopoma pričnemo oživljati like, tkati medsebojne povezave ter spoznavati prostor, v katerem bodo junaki zaživeli. Vmes je seveda ogromno poudarka na pedagoškem procesu, kako dijaka pripeljati od točke nič do polnokrvnega lika na odru,” pojasnjuje Samanta Kobal.

Besedilo za predstavo Kabaret Molière je nastalo na podlagi več besedil, in sicer Tartuffe in Plemeniti gospod Prasetnik (Molière), Mojster in Margareta in Življenje gospoda Molièra (Mihail Bulgakov) ter Esej o Molièru (Jože Javoršek). “Molière mi je predstavljal izziv in hotela sem se spustiti v klasicistično komedijo ter uporabiti tudi načine igranja, ki so veljali v času Molièra. Rdeča nit je svetohlinstvo v vseh pogledih in dejstvo, da se človeške zgodbe skoraj do pičice natančno ponavljajo iz obdobja v obdobje in da bi zgodbo Tartuffa danes brez težav napisali kot sodobni tekst,” je še pojasnila režiserka. V predstavi je hotela pokazati še dekadenco družbe, v kateri živimo danes, ko je vse na ravni kuhanja, okušanja in zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb, ampak pod pretvezo, da so to izjemna in vzvišena dejanja.

V predstavi igra 21 dijakov 3. letnika dramsko-gledališke smeri novogoriške umetniške gimnazije, ki so v likovni delavnici pod mentorstvom profesorice Jelene Uršič poskrbeli tudi za kostume. Koreografijo je sestavil profesor giba Igor Sviderski.

Samanta Kobal, sicer dramaturginja, ki dijake poučuje o dramatiki ter zgodovini gledališča in filma, je pojasnila še svoj način dela z dijaki: “Pustim in zahtevam zelo veliko angažmaja mladih igralcev, nudim jim veliko prostora, vodim in mentoriram pa jih tako, da znotraj sebe poiščejo lik in ga skozi sebe tudi oživijo.”

---