Vzporednika ob morju

Primorska slikarja Hermana Pečariča (1908-1981) in Viktorja Birso (1908-2002) povezuje letnica rojstva in navezanost na istrski prostor, v načinu slikanja in še marsičem pa si nista bila prav nič podobna.

PIRAN > Leta 1954, ob eni redkih priložnosti, ko sta razstavljala skupaj, je kritik Emil Smole dejal, da gre za dva umetnika in dva različna svetova. “Smole je imel v mislih različna kulturna okolja, v katerih sta profesionalno zorela in se kasneje, neobremenjena z aktualnimi umetniškimi strujami, oblikovala v samosvoji likovni osebnosti,” pravi kustosinja razstave Majda Božeglav Japelj.

Nista se družila

Na umetniški izraz Viktorja Birse, po rodu iz Kobjeglave na Krasu, je močno vplivalo italijansko okolje, saj je študiral v Rimu in živel v Gorici, Herman Pečarič, ki se je rodil na Spodnjih Škofijah in se najprej izučil za trgovca, pa se je umetniško oblikoval v Beogradu in Ljubljani. V Istro se je Birsa preselil leta 1947, Pečarič tri leta pozneje. Čeprav sta se poznala, kustosinja meni, da bi ju težko opredelili kot sopotnika: “Morda je primernejši izraz vzporednika, saj sta njuni ustvarjalni poti tekli druga ob drugi. Nista se družila, pa tudi prav prijazno se menda nista gledala. Drug drugega sta želela podučevati o tem, kaj je pravo slikarstvo.”

Viktor Birsa

slikar

“Slika mora nastati v naravi, drugače ji manjka doživetje.”

Pa vendar je Birso, ki je o sebi dejal, da je poslednji impresionist, in Hermana Pečariča, zapriseženega realista in figuralika, povezovalo - slikarsko stojalo. Nista si ga delila dobesedno, sta pa oba ohranjala tradicionalni način slikanja v naravi in vsak s svojim štafelajem pod pazduho prekrižarila slovensko Istro po dolgem in počez. In to je bil tudi povod, da so v Obalnih galerijah njuno skupno razstavo naslovili Stojalo za dva.

Umetnost in dokument

Majda Božeglav Japelj meni, da je Birsa s prihodom v Istro začel naravo dojemati izrazito poetično, praviloma jo je tudi upodabljal brez ljudi. Med njegovimi priljubljenimi motivi je pogled proti piranski Punti, ki ga je upodobil tudi na sliki Obala (1947/48). Po besedah kustosinje so dela iz serije “Obal” zanimiva tudi kot dokument in spomin na leta po vojni, ko je bil Piran še v celoti področje pešcev, ko še ni bilo avtomobilov in zato tudi ne garaž, niti ne sedanjih skromnih, ograjenih in pokritih prostorov z mizami pred gostišči. Pečariča, ki je tudi rad slikal morske in obmorske pejsaže, s katerimi se je takrat začel uveljavljati kot vodilni slikar istrskih motivov, pa je privlačila figura, kar lepo kaže slika Šivanje mreže iz leta 1957.

Herman Pečarič

slikar

“Delo rojeva inspiracijo in podzavestno tudi novo sliko.”

Razstava Stojalo za dva bo na ogled do 3. junija, gledalcu pa pravzaprav ponuja dve samostojni postavitvi, ki poleg slik predstavljata tudi risbe, saj je kustosinja med pripravami na razstavo v Birsovi zapuščini odkrila serijo zanimivih in doslej še nerazstavljenih del na papirju. Slike in risbe Viktorja Birse prihajajo iz zapuščine, ki jo hranita njegovi hčerki, Pečaričeve pa so del velike zbirke, ki jo je umetnik leta 1986 podaril Občini Piran.

---