Ujetniki plastike
Komentarji
04. 05. 2018, 05.55
, posodobljeno: 18. 06. 2018, 18.27
Daleč od oči, daleč od srca. Ne le za srčne zadeve, to velja tudi za naše smeti, ki v trenutku, ko se jih znebimo, niso več naša težava. Vsaj domišljamo si, da je tako.
Te dni, ko so morski tokovi na slovensko obalo naplavili kupe nesnage, je spoznanje, da smeti so težava, marsikoga zadelo kot strela z jasnega. Tudi ko jih damo iz rok, še vedno obstajajo in ostajajo v okolju; plastična vrečka, ki nam je služila le 15 minut, da smo v njej prinesli stvari od trgovine do doma, bo tu še desetletja, plastenka, ki smo jo izpili na dušek, še stoletja.
Proti plastiki se ne moremo boriti s čolniči in supi, čeprav si posamezniki in društva, ki so se te dni odpravili k morju in na morje pobirat smeti, zaslužijo pohvalo in zahvalo.
Pravilno zbrani in ločeni odpadki bodo morda šli v predelavo, vse ostalo pa bo končalo kdo ve kje. Plastična juha, ki je priplavala do nas, je zato v delu javnosti sprožila iskanje izvora in krivca, ki ni poskrbel za pravilno ločevanje in zbiranje odpadkov. So smeti italijanske, hrvaške, grške ali morda naše? Kaj piše na deklaraciji in koga kaznovati ali pa mu vsaj izstaviti račun za čiščenje? Ko bi le bilo tako preprosto.
Onesnaževanje ne pozna meja. Otoki iz smeti po morjih in oceanih plavajo že leta. Znanstveniki so za tistega, ki pluje med Kalifornijo in Havaji, nedavno ugotovili, da je velik za tri Francije.
Planet se duši v plastiki. Ribe, želve in druga morska bitja se zapletajo v plavajoče plastične vrečke, poginule ptice imajo polne želodce plastike. Prek rib, ki jedo mikroskopsko majhne koščke plastike, mikroplastika prehaja v prehrano človeka, nato pa v naš krvni obtok in celo v tkiva, kažejo raziskave. Plastika pluje med kontinenti in s sabo nosi tudi patogene bakterije. Živimo v plastični kriminalki. Naključno odkritje encima, ki razgrajuje plastiko, je ob tako razrasli težavi lahko le slaba tolažba.
Prvomajsko onesnaženje našega morja bo morda le prispevalo k zavedanju, da so razmere hujše, kot smo si bili doslej pripravljeni priznati. Proti plastiki se ne moremo boriti s čolniči in supi, čeprav si posamezniki in društva, ki so se te dni odpravili k morju in na morje pobirat smeti, zaslužijo pohvalo in zahvalo. Več mora v boju proti plastiki narediti tudi država. Čas bi že bil, da prepove plastične vrečke in poskrbi za strožji nadzor nad recikliranjem in onesnaževanjem okolja. Predvsem pa se moramo mi iz potrošnikov spremeniti v odgovorne ljudi.