Odnos do dela in sodelavcev

Delo. Ustvarjalnost. Svoboda. Ali lahko te tri besede živijo v simbiozi? In ZAKAJ NE? Vsak izmed nas ima svoj in svojstven odnos do dela. In svoj in svojstven odnos do sodelavcev. Ste danes kaj prijaznega rekli vaši cimri v pisarni? Vašemu sodelavcu za strojem, vašemu mornarju, vaši svetovalki, vašemu šefu? A ja, danes je sobota. Okej. Pa včeraj? Pa v ponedeljek? Ste?

Ste včeraj zvečer poslali elektronsko sporočilo vašemu podrejenemu sodelavcu in mu naložili nekaj nalog, o katerih naj bi razmišljal čez vikend? Ste v torek zvečer poslali sodelavki sms, da bi bilo potrebno čim prej napisati tapata dopis tistemuintistemu? In čim prej pomeni kdaj? Takoj? Ali jutri zjutraj? Ali v naslednjem tednu?

Nekoč sem predavala zaposlenim v občinski upravi. Pri poglavju o odnosu do sodelavcev je neka iskreno prijazna gospa na višjem položaju dvignila roko in skesano sporočila: “Ampak veste, saj jaz nočem 'gnjaviti' nikogar v poznih urah, ko so že vsi doma. Težava je v tem, da sem jaz šele ob sedmih zvečer zares prosta in imam mir in takrat šele začnem razmišljati, kaj vse je potrebno postoriti, zato takrat sporočam sodelavcem, kaj vse je potrebno urediti.” “Kdaj? Takoj zvečer?” sem jo vprašala. “Neee,” je odgovorila, “naslednji dan”. Na vprašanje, kaj bi se torej tako zelo kritičnega zgodilo, če bi sporočilo poslala naslednje jutro, je priznala: “Pošteno povedano: nič.” “Kakšna razlika v opravljenem delu bi bila, če bi jim poslali sporočilo zjutraj, ob pričetku delovnega dne?” sem jo pobarala. “Priznam: nobena.”

Odzivnost je danes zaradi ekspresnih komunikacijskih poti, kot so sms, elektronska pošta, messenger, whatsapp in viber ravno tako pričakovano ekspresna.

“No, bila bi neka druga razlika. Razlika v počutju vašega sodelavca. Ki bi ga vaš sms zmotil pri večerji z družino, v gledališču, na klepetu s prijateljem, pri branju kriminalke, gledanju telenovele ... Zmotil ravno toliko, da bi mu misli zajadrale v službo in k obveznostim, ki bodo nujne in obvezne šele jutri ali celo pojutrišnjem. Če imate vi čas ob sedmih zvečer, okej, napišite svoja sporočila, varno jih spravite v osnutke, zjutraj pa v sedemnajstinki sekunde pritisnite privlačno tipko 'pošlji' in bo za oba, za vas in za sodelavca, večer koristen in prijeten. In MORDA bo sodelavec naslednji dan zaradi prijetnega večera brez 'motenj' celo bolj uspešen in ustvarjalen pri svojem delu.”

Odzivnost je danes zaradi ekspresnih komunikacijskih poti, kot so sms, elektronska pošta, messenger, whatsapp in viber ravno tako pričakovano ekspresna. Včasih si si lahko vzel čas in odgovoril na elektronsko sporočilo naslednji dan, na sms čez nekaj ur. Danes so se pričakovanja reakcij na take vrste sporočil časovno več kot razpolovila. In RAVNO ZATO je potreben bolj tehten razmislek, kdaj bomo komu kaj poslali in kakšna bodo naša časovna pričakovanja odgovorov. Druga plat zgodbe je, ko gre za nevarnost, da ste zaradi ne dovolj bliskovitega odzivanja ob posel. Takrat bo treba odmisliti takšno vrsto skrbi za sodelavce. Pa še nekaj je: če ste sami službeno dejavni neskončno ur dnevno, če uživate biti “overbusy”, če se vaše življenje vrti predvsem okoli službe in poslov in poslovnih alpinističnih podvigov in padcev, potem za trenutek postojte, globoko vdihnite in pomislite na to, da imajo MORDA vaši sodelavci drugačen pogled na življenje in poleg službenih nalog, ki jih kljub vsemu opravljajo do konca profesionalno in zavzeto, še kakšen drug interes.

Prišli smo do točke, pa ne predvčerajšnjim, ampak že dooolgo nazaj, ko po urah, dnevih, mesecih, desetletjih garanja delavec, ki mora biti ves čas na razpolago in od katerega se pričakuje 100-odstotna predanost delodajalcu, tudi ko sedi na straniščni školjki, prejme dohodek, s katerim nikakor, niti s čarovnijo, ne more preživeti. Lastnik se pa masti na 30-metrski jahti na Zelenortskih otokih in si maže obraz s kremo, za katero je plačal celoletni dohodek delavca iz svojega podjetja. Ker on sme. Ker on je lastnik.

Kam so zbezljala ta neravnovesja? KAM??? Zakaj nekdo potrebuje VSE in VEČ in ŠE VEČ in brezmejno NAJVEČ, nekdo drug pa po celomesečnem garanju kupuje junk food v akciji, pa še za to mu po polovici meseca zmanjka, ker je moral plačati položnico za elektriko, za ogrevanje mu je pa tudi itak zmanjkalo. Pa ne me zdaj politično oblepiti z nalepkami, prosim. Tu gre za OSNOVNE človeške vrednote, empatijo in odgovornost do sopotnikov tega planeta. Ki se je že zdavnaj izgubila v oceanu nagnusne požrešnosti in pohlepa.

Ja, prvi maj je blizu. Pikniki so super. Kresovi tudi. Ampak dajmo, takole ob ognju, še kakšen razmislek o tej svetovni tehtnici, ki je zataknjeno obvisela tako zelo samo na eni strani, strani peščice na 30-metrskih jahtah. Dajmo malo o pravični ceni in spoštovanju dela in (vseh) delavcev in pravični razdelitvi. Da ne bo pomote: ni treba vsem enako. Tudi to ne bi bilo pravično. Ampak mogoče je pa 15-metrska jahta dovolj, da bo za koga drugega tudi na voljo kakšen zaslužen čolnič ali vsaj plavutke.


Najbolj brano