Kras, ki ga je obogatil Lojze Spacal

V soboto so v Štanjelu z novo postavitvijo stotih del, naslovljeno Kras v mojem spominu, obeležili pomemben jubilej: pred 30 leti je v takrat skoraj razsutem kraju svojo galerijo dobil Lojze Spacal. Razstava je postavljena tako, da prikaže tudi vse tehnike in dimenzije, v katerih se je znal izražati ta veliki tržaški slikar kraških korenin.

“Slikar je postal po zaslugi Mussolinija,” se je ene od anekdot iz življenja Lojzeta Spacala (1907-2000) v soboto na odprtju jubilejne razstave v umetnikovi galeriji v obzidanem delu Štanjela spomnil slikarjev prijatelj, pesnik in pisatelj Miroslav Košuta. Imenoval je naslov prispevka, v katerem so o tržaškem likovniku slovenskih korenin poročali v enem večjih italijanskih časnikov. In s tem je opozoril na ironijo usode, saj je bil Spacal nenazadnje povezan z organizacijo TIGR ter med obtoženci na tržaških procesih. Toda prav konfinacija in splet okoliščin, ki sta sledila sojenju, sta po besedah Košute likovnika zbližala s to vrsto umetnosti - ker se je med prisilnim bivanjem stran od doma ukvarjal z dekoracijo mrtvaških krst.

Vizija, ki to ni ostala

Ko so objavili članek z omenjenim naslovom, je bil Spacal že svetovno priznan. In v Trstu bi mu takrat po besedah njegovega vnuka Martina Spacala, ki se je tudi udeležil sobotne svečanosti, rade volje postavili stalno zbirko. “Vendar je imel vizijo, da bo ta v Štanjelu,” je pripovedoval potomec ter sklenil, da “bi bil nono navdušen, če bi videl, da se Štanjel tako razvija”. Kajti ravno odprtje Spacalove galerije pred tremi desetletji je sprožilo obnovo obzidanega naselja na severu Krasa.

Primorska v sliki in tudi besedi

V Štanjelu so razstavljeni tudi nekateri likovnikovi osebni predmeti, med njimi zbirka fotoaparatov ter ročno izdelan album fotografij Slovensko primorje, ki ga je Spacal oblikoval leta 1945 in ga hrani Moderna galerija. Fotografije spremljajo opisi petih delov Primorske (slovenske Istre, Krasa, Vipavske doline, Brd in Posočja) in domnevajo, da je bila knjiga last enega od jugoslovanskih predstavnikov med pripravami na pariško mirovno konferenco.

Kako je do tega prišlo, se je v soboto spomnil diplomat Drago Mirošič, predsednik takratnega odbora za galerijo. Očrtal je potrebni napor in naštel, kdo vse (še) je bi zaslužen za tedaj pravi podvig. Ni mogel mimo članice odbora Nelide Nemec, danes ene od dveh kustosov pregledne razstave ob obletnici galerije (drugi je Marko Arnež). Na otvoritvi je Nelida Nemec predstavila postavitev izbora stotih del slikarja in grafika, nastalih vse od leta 1936 do 1995. Poleg nekaterih iz stalne štanjelske zbirke so na ogledu umetnine, ki jih hranijo Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju, podjetje KB 1909, doberdobska zadružna banka, tržaška zveza slovenskih kulturnih društev ter nekateri zasebniki.

Eno na “sto” načinov

Kot je poudarila Nelida Nemec, je “tokrat izpostavljena izjemna umetnikova ustvarjala sposobnost, ki ji v preteklosti morda ni bilo namenjeno dovolj pozornosti: isti motiv ali idejno izhodišče enako globoko izpovedno in prepričljivo izraziti v različnih tehnikah in dimenzijah”. Spacal je ustvarjal v tehnikah olje na platnu, lesorez, mozaik, tapiserija ...

Izbrana dela želijo, je pojasnila kustosinja, poudariti umetnikovo moč, podoživljanje njegove notranje interpretacije videnega, razpirajo “veličastno širino sporočil”, vtkanih v upodobitve vtisov s Krasa, ki ga je likovnik ponovno odkril po letu 1957. In torej predstavljajo razvoj Spacalovega ustvarjanja: “Prehodil je dolgo pot, ki ga je iz magičnega realizma in realističnega obravnavanja sveta pripeljala do abstrakcije. Na tej poti se je najdlje pomudil ob viziji Krasa, pokrajine, ki ga je fascinirala, oplajala, usmerjala.”

Razstavo, ki bo na ogled eno leto, je odprl minister za kulturo Anton Peršak.

---