Dostojanstvo imaš ali ne, dostojnost je stvar vzgoje

Posnetek vulgarnega, posmehljivega opisovanja bolnikov in njihovih intimnih delov, ki jih morajo dijaki srednje izolske zdravstvene šole negovati med praktičnim poukom zdravstvene nege v bližnji bolnišnici, te dni razburja na družbenih omrežjih, vzbuja zgražanje in obsojanje. Prizor z dijaki na avtobusu do bolnišnice je objavila potnica z opisom prizadetih sopotnikov. Kljub ukrepanju šole in bolnišnice ostaja skrb o nedostojnosti bodočih zaposlenih.

Dostojanstvo in dostojnost sta temeljni vrlini, ki jih mora imeti zlasti zdravstveni delavec, hkrati z empatijo in čutom za ljudi. To je nujno zlasti v poklicih, kjer gre za pomoč, nego in oskrbo bolnih, nemočnih. Posebnih meril za presojo, ali te vrline ima ali nima že ob vpisu na te šole, ni. Dogaja se celo, da se nanje vpisujejo tudi tisti, ki v osnovni šoli po izrazito storilnostno naravnanih merilih niso zbrali dovolj točk za kakšno drugo, tako imenovano boljšo šolo. Že pri takšnem razlikovanju šol gre v izobraževalnem sistemu za nedopustno napako in kaže, kako je ta sistem zašel.

Dostojanstvo je vrlina, s katero se rodiš. Je v genih ali pač ni. Čut za dostojnost je stvar vzgoje in zgledov pri bližnjih.

Res se na to in druge poklicne šole vpisuje tudi veliko mladih, ki jih ti poklici zares veselijo, a jih je očitno premalo. To pa zato, ker smo s šolskimi reformami zadnja desetletja izobraževalni sistem birokratsko in neživljenjsko zakomplicirali in postavili na neživljenjske platforme. Zato je vse več mladih, ki se poklica, za katerega se izobražujejo, ne veselijo in so se pač vpisali, ker druge možnosti niso imeli. Ta sistem žal določajo okosteneli uradniki in teoretiki, ki so že davno izgubili stik s stvarnostjo ali ga nikoli niti niso imeli. Tako reformirajo šolstvo na način, daleč od potreb časa in življenja. Uzakonjajo nabiranje točk z napiflanimi vsebinami kratkoročnega spomina, ne pa na podlagi sočutnosti, empatije in dostojanstva.

Nikomur doslej še ni uspelo dokazati, da ni res, da osebnost otroka in to, v kakšnega človeka bo zrasel, oblikujejo starši in bližnji, s katerimi živi in odrašča. Občutek za prav in narobe, za razumevanje sebe in drugih, za sočutnost in čustvovanje nasploh, za razvoj bogate palete čustev - od ljubezni do spoštljivosti, dostojnosti in dostojanstva - korenini v družini. Ožji in širši. Te vrednote človeka določajo in oblikujejo odnos do drugih. Dostojanstvo je vrlina, s katero se rodiš. Je v genih ali pač ni. Čut za dostojnost je stvar vzgoje in zgledov pri bližnjih.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) ju natančno opisuje. Dostojanstvo: čast, ponos; 1. čast - občutek velike etične, moralne vrednosti; 2. priznanje velike vrednosti ali veljave, spoštovanje, slava; 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje. Dostojnost: dostojno vedenje, ravnanje; dostojanstvenost. Ne gre torej za kaj imaginarnega. Že predniki so oboje imeli in živeli. Morda v polnejši meri kot sodobna, plehka potrošniška družba čustveno praznih in odtujenih posameznikov, ki bežijo pred realnostjo v virtualni svet. V zgodovini je dokazovanje in spoštovanje časti zaradi dostojanstva terjalo celo življenja, ko so v dvobojih branili lastno čast ali čast ljubljenih. Čast in dobro ime sta bili najviše na lestvici vrednot. So se pa tedaj veliko bolj posvečali in ukvarjali drug z drugim, bili med seboj bolj povezani in složni.

Zmotna so pričakovanja staršev, da morajo za vzgojo in oblikovanje vzorcev vedenja poskrbeti vzgojitelji v vrtcih in šolah. Vzgoja se začne in oblikuje doma. Odvisna je od medsebojnih zgledov in odnosov. Kadar starši živijo drug mimo drugega, se med seboj skoraj ne pogovarjajo, tudi otroci tega ne bodo znali. Skupna doživetja, ki osrečujejo, čeprav gre za na videz nepomembne dogodke, ki povezujejo in razvijajo bogati svet čustev, je treba otrokom načrtno razvijati, da zrasejo v polne osebnosti.

Kadar starši nimajo časa za pogovor, igro, sprehod, pravljico, kadar se z otroki ne veselijo in kdaj tudi jočejo, se malček nima kje priučiti občutkov, ki bogatijo in razvijajo čut za dobro in prav ter narobe, za krivičnost in za dostojnost. Bližnji sorodniki v vlogi varušk so le del graditve otrokovega notranjega sveta. Ne morejo v celoti nadomestiti najtesnejših družinskih odnosov. Tudi vzgojitelji in učitelji ne, saj zato nimajo ne časa ne starševskih sposobnosti. Ne utegnejo se dovolj ukvarjati z vsakim otrokom posebej in jih premalo poznajo, da bi zatrli in preusmerili, kar ni dobro, in spodbujali talente, ki jih skriva.

Da sta v konkretnem primeru dijakov takoj ukrepali vodstvo izolske bolnišnice in omenjene šole, sta ustanovi sporočili javnosti. Kot tudi, da so se s to skupino dijakov pogovorili in bodo nasploh pri pouku okrepili vsebine z etiko in nego bolnikov. Zgroženi posamezniki so sicer na družbenih omrežjih predlagali izključitev teh objestnih, nedostojnih dijakov iz šole. Kakorkoli že so pristojni ukrepali, s tem ni mogoče tem mladim razviti čuta za dostojnost in spoštovanje dostojanstva vsakega bolnika, s katerim prihajajo v stik zaradi svojega, sicer zahtevnega dela. Pa naj je šlo le za mladostno objestnost in postavljanje pred vrstniki ali za kaj hujšega.


Preberite še


Najbolj brano