Čas je za nove izzive

Od 1. oktobra dalje bom nekdanja šefinja Protokola Republike Slovenije. Odločitev se je vijugala med mojimi mislimi že več kot eno leto. Nič zunanjega ni k temu pripomoglo, nihče od bližnjih ali daljnih, ne doma in ne v službi, ne politiki in ne prijatelji, me niso nič silili, nič prosili, nič provocirali, še manj zahtevali. Kvečjemu obratno. Odločitev je torej samo moja in zame najbolj prava.

Četudi se nekateri z mano v celoti ne strinjajo in bi si želeli, da moje službeno domovanje še naprej ostane Predsedniška palača, so mojo odločitev sprejeli in me podpirajo. Poleti bom praznovala polnoletnost opravljanja te funkcije, kot me je spomnila novinarka Primorskih novic Vesna Humar. Pri polnoletnosti se pogosto zgodijo spremembe, take in drugačne. In tudi v meni so se. Sploh po svojem petdesetem letu, ki so bila v mojem življenju prelomna v mnogih pogledih.

Vem, da bo okrog mene glasno brbotala besedica zakaj. Zakaj sem se tako odločila, ko pa imam vendar tako rada to delo in ko sem z ekipo sodelavcev res mnogokrat dokazala, da smo izvrstni v poslu, ki ga opravljamo. Nič birokratski. Zelo ekspeditivni. Tudi srčni. In z veliko mero profesionalnosti smo izpeljali marsikateri zahteven dogodek.

Pohval, veliko takih iz srca in ne “po defaultu”, imam za tri debele fascikle. Od Bele hiše do britanskega dvora. Vlade so se menjavale, jaz sem ostajala in delala za državo in njene visoke predstavnike in nikoli za imena in priimke ali za različne politike politikov. Ljudje, ki pridejo v mojo pisarno, pravijo: tu je tako domače in prijetno, ne čuti se noben duh po togosti, okostenelosti ali nadutosti. Diši pa po vedrini in mavricah. V tem prostoru in v tej hiši sem preživela in doživela marsikaj. Veliko lepega, nekaj pa tudi manj lepega. Včasih so bile nevihte, tudi hud mraz, včasih je bilo vroče. Ta pisarna je bila v vsakem vremenu neke vrste moj dom.

AMPAK … Naj se sliši še tako banalno: želim si novih izzivov. Stopiti si želim še na neko drugo in drugačno pot, dokler še zmorem in imam željo in voljo. Zato sem se odločila, da zapustim svoje dolgoletno službeno domovanje in potovanje skozi potovanja, proslave, mednarodne obiske, polaganja vencev, sprejeme, protokolarne obede, kolone vozil z lučkami, letališča, sedežne rede, programe, vabila in vse, kar sodi v moje delo.

Neki sodelavec me je malce skeptično, a zelo prijazno in z dobrimi nameni, vprašal, če sem prepričana v svojo odločitev in če ne bom tega dela nič pogrešala. Prepričana sem, da ne. Prišel je čas za nove izzive. Bom pa pogrešala svoje sodelavce. To vem že zdaj. Zaradi njih sem ostala do polnoletnosti. In njim bom ostala večno hvaležna za ves nesebični trud in garanje ob vsakršnih urah in vsakršnih dnevih. Tudi ko jim je šlo vse na živce, so vse, kar so prejeli v delo, do konca profesionalno oddelali. Nobeno plačilo tega ne odtehta. A svojega življenja ne želim zaključiti kot Novecento v Bariccovem romanu, ampak raje kot simbolični Groharjev Sejalec.

V teh letih se je v meni nabralo ogromno znanja in še več izkušenj. Zato odhajam tja, kjer bom lahko te izkušnje tudi delila. Na koprsko Pedagoško fakulteto. Zdaj bo verjetno padel drugi zakaj in tu je moj zato: ker so si me tam najbolj zaželeli in videli potrebo po deljenju tega znanja med tiste mlade, ki bodo vzgajali druge mlade in še mlajše. Tam se vse začne. Predavala bom tudi drugje, kamor koli me bodo povabili. To, kadar mi službene obveznosti dopustijo, počenjam tudi sicer že 15 let. Pa še tole: v sodelovanju s Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem odpiram Akademijo za poslovni protokol Ksenije Benedetti. Trimesečni program predavanj (50 ur) na podlagi temeljitega prenosa znanja in izkušenj ter interaktivnega dela. S treningi uporabe protokolarnih pravil in etikete. Tega v Sloveniji ni, od januarja 2019 pa bo. To so zdaj moji novi izzivi. Preko sodobnih protokolarnih pravil mlade in manj mlade učiti spoštovanja.

Zima se je letos zelo počasi poslavljala. Malce dolgo je bila z nami. Morda za nekatere predolgo. Zame, ki imam rada zimo, sicer ne. Ampak tudi če jo imam najraje, bi se je verjetno, če bi bila predolgo okrog, naveličala in bi si zaželela drugega letnega časa. Zato z navdušenjem pozdravljam naravno in svojo pomlad. Na svidenje.

---