Silno bogat literat

Gnijoče banane, idrijski zdravnik Giovanni Antonio Scopoli iz 18. stoletja, balkanska vojna, zaporniki na Dobu - poveže jih lahko le divja domišljija. Ne manjka je Alešu Štegru, ki je svoj novi roman Neverend, izdan pri Beletrini, predsinočnjim predstavil v koprskem antikvariatu Libris.

KOPER > Aleš Šteger je v Librisu gostoval že leta 1995, s pesniškim prvencem Šahovnice ur. “Hvala, da ste me po toliko letih spet povabili, veliko mi pomeni,” je uvodoma dejal gost. “V te kraje sem sicer tudi pozneje kar pogosto prihajal, a me sem ni pripeljala literatura. Veseli me, da Libris še zmeraj je, da še deluje kot trden branik literature.”

Aleš Šteger

pesnik in pisatelj

“Vse bolj se čutim zoženega na mere svojega jezika. A to zoženje je na neki način zdravilno - ker v njem ni napuha.”

Spraševalka Jasna Čebron je preletela njegovo pot: je soustanovitelj Beletrine, urednik, pesnik, pisatelj, esejist, libretist, prevajalec iz nemščine in španščine, za njim pa je še posebej veliko nastopov in knjižnih izdaj v tujini. Prvo prozno delo Včasih je januar sredi poletja je izdal leta 1999, v kar dvanajst jezikov pa je prevedena poetična proza Berlin (2007), ki še uspeva: avtor bo maja odpotoval v Šanghaj na predstavitev kitajskega prevoda, knjiga pa se že preliva tudi v portugalščino.

Prehitro pozabljamo

Šteger se je leta 1973 rodil na Ptuju, redkim pa so znane njegove primorske korenine: “Ded je bil tržaški Slovenec, imel je pekarno v Trstu. V sebi čutim veliko mediteranskega, latinskega. Zame kot pesnika je bilo usodno srečevanje z romanskimi, latinskoameriškimi kulturami, celo bistveno bolj kot z germanskimi ali anglosaškimi. S Tomažem Šalamunom nikoli nisem delil fascinacije z Ameriko.”

Zato pa z njim soglaša, da je jezik ena najnevarnejših drog. S tem početjem se nihče ne ukvarja, da bi zaslužil, a Šteger dodaja: “Sem silno bogat. Ker ničesar nimam, mi nihče ničesar ne more vzeti. Kvečjemu lahko dobim. Vse bolj se čutim zoženega na mere svojega jezika, a to zoženje je na neki način zdravilno - ker v njem ni napuha, tiste samovšečne pozicije, ki jo spočetka razviješ kot obrambni mehanizem.”

Žalosti ga, da zanimanje za tudi zelo zanimive in kakovostne literarne opuse prepogosto umre skupaj z avtorjem: “Ko ni več človeka, ki bi opozarjal na lastno delo, pozornost kar splahni. Vse močnejša je kultura hitre konzumacije in pozabe. Celo najelitnejše založbe hitro iščejo nova in nova imena, mlade ustvarjalce, ki zablestijo, že hip zatem pa jih pozabimo.”

A ne domišlja si, da bi bil nepogrešljiv literat: “Bolj ko prodiraš v skrivnost pisanja, bolj spoznavaš, da je vse že bilo in da je tvoja vloga zelo majhna. Bodimo iskreni: bistveno večje od mene je človeštvo pozabilo. Kolikokrat pa v roke še vzamemo, na primer, Gradnikove pesmi? Ali pa pesmi Jureta Detele?”

V prozo se umika pred poezijo: “Pisanja prve prozne knjige sem se lotil, ker sem začutil, da sem v poeziji prišel do stene, do roba. Takrat sem opazil, da mi proza ustreza. Se mi pa zdi, da je izvir tako poezije kakor proze pri meni isti.”

Od zapora do knapov

Jasna Čebron se spominja, da so ga še v prejšnjem tisočletju kot izrazitega lirskoizpovednega pesnika imenovali “novi Murn”, zatem pa se je razvil še v veščega pripovednika, z romanoma Odpusti (2014) in letošnjim Neverendom celo v takega, ki zmore hkrati slediti zelo raznolikim osebam v različnih svetovih, prepletati pripovedne tehnike, razbohotiti domišljijo, seči v grotesko, humor ...”

Njegove romane imenujejo distopični, a so zanj realistični. Novega je postavil v burne razmere, v čas volitev - ne da bi pričakoval tudi izid v predvolilnem času, prisega. V njem prepleta več zgodb. Najprej so tu dnevniški zapiski pisateljice, ki v zaporu vodi literarno delavnico in po elektronski pošti dobiva kratke zgodbe, vložene v pripoved - vse po vrsti povezuje skupna tema: vojna. V Neverend je Šteger vpletel še roman, ki ga piše protagonistka: njegov glavni junak je sloviti idrijski zdravnik Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788).

Dva odlomka Neverenda je za okus prebrala Sonja Polanc, a ker se zgodbe zanimivo prepletajo in razpletajo, kar je poseben bralni užitek, sta avtor in spraševalka previdno načela le nekatere ključne teme. Denimo tvegano pisanje iz ženske perspektive, pri katerem so Štegru pomagali nasveti prijateljic. Ali pa balkansko vojno, o kateri ni hotel pisati, ko so ga spodbujali tuji, zahodni založniki. Odprlo se mu je šele po povabilu srbskega časopisa Blic. Največ raziskovanja pa je terjalo pisanje o Scopoliju, ki ga je zastavil kot protiutež vojnim zgodbam - poglobil se je v idrijski rudnik, v življenje tedanjih knapov, v zdravnikov pomembni prispevek k botaniki ...

Pisatelj se je seznanil tudi z nedavno, dolgo, a javnosti precej neznano trgovinsko vojno, v katero sta se EU in svet zapletla zaradi banan. In tako so banane postale glavna metafora romana. Zelo zrele in počasi že gnijoče krasijo tudi naslovnico knjige.

---