Kot bi se čas ustavil pred tridesetimi leti

Starejši mojstri igre z žogo, ki so v svojih mladih letih igrali v jugoslovanskih ligah, dobro vedo, kako vroča so bila igrišča (sploh v drugi ligi) na jugu nekdanje skupne države. Kot recimo tisto v Čačku, od koder so gostje le redko odnašali točke.

ČAČAK > Zgodilo se je tisto, česar so se gostitelji najbolj bali - slovenski finale za vstop v elitno ligo ABA sredi Čačka, kar je ob nezanemarljivem dejstvu, da jim je ob edinem porazu v domači trdnjavi v sezoni spodletela vrnitev na širši regijski zemljevid, zmanjšalo zanimanje za sinočnji finale lige. Vstopnice so prodajali v paketu za vse tri tekme in bile so razgrabljene. Postavljalo pa se je seveda vprašanje, koliko bi jih ob morebitnem slovenskem finalu zavilo v dvorano, ki je bila zgrajena pred 49 leti in v kateri še veje duh starih jugoslovanskih časov. V dvorano so nekako uspeli stlačiti množico ljudi in povabljencev, med katerimi sta največje ovacije dobila legendarni trener Dušan Ivković ter nekdanji dolgoletni predsednik Borca in najboljši strelec v zgodovini kluba Radmilo Mišović, ki je v dvorano prvič vstopil po letu 2011. V Borcu so se košarkarsko razvili številni znani košarkarji, tudi Dragan Kičanović, Miloš Teodosić in Željko Obradović.

Dvorana Borca ob reki Moravi naj bi bila čez kako leto preteklost, saj je župan že zagotovil zemljišče za gradnjo nove. Staro so še nekako uspeli pripraviti za finalni turnir, a verjetno bi bila vsaka druga v tem tekmovanju bolj primerna za tak dogodek, koprska Bonfika pa je zanjo drugi svet. Toda ko štejeta denar (govori se o 35.000 evrih kotizacije) in interes srbske košarke, se pogleda skozi prste. Med tekmo je zmanjkalo elektrike (nekoč jo je po koncu, če niso bili zadovoljni s sojenjem), enako tudi dobrih 20 minut po tekmi, ko je bila v temi vsa četrt okoli dvorane. Da o internetni povezavi, ki je prihajala in odhajala v ritmu menjave barv na semaforjih, niti ne pišemo. Ob polčasu se je v dvorani pojavila tudi megla - gledalci pač niso mogli brez cigaret.

Vse je spominjalo na stare jugoslovanske čase. Nekako v 80. letih je obstalo tudi mesto z betonskimi stolpnicami v središču mesta, ki jih razjeda zob časa in mu je med glasbeniki verjetno največjo reklamo naredila Lepa Brena s Šumadijskim rokenrolom. Življenje s povprečno slovensko plačo bi bilo v Čačku res poceni. Spodobno kosilo in nekaj rund pijače v restavraciji šesterico odraslih stane skupno približno 40 evrov, cena hotelske sobe s tremi zvezdicami pa je med 20 in 25 evri .

---