Cankar in Boljka, tako naša in - živa

Kipar skuša s pisateljevo pomočjo premagovati “majhnost slovenstva in minljivost človeka”, beremo v Pavčkovem zapisu, ki spremlja razstavo Slovenstvo, Ivan Cankar in Janez Boljka. Sinoči so jo odprli v ljubljanski galeriji DLUL.

LJUBLJANA > V galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL), ki domuje na Bregu, med Križankami in Ljubljanico, bo razstava na ogled do 6. maja, le štiri dni zatem pa bomo praznovali 142. obletnico rojstva tistega, ki mu je namenjena: pisatelja in dramatika Ivana Cankarja (1876-1918). Njemu posvečeno Cankarjevo leto bo vrh doseglo 11. decembra, ob 100. obletnici smrti.

Na razstavi Slovenstvo, Ivan Cankar in Janez Boljka, ki jo je pripravilo društvo Visart, je na ogled izbor del, ki jih je ustvaril akademski kipar, slikar in grafik Janez Boljka (1931-2013), tisti med našimi sodobnimi likovniki, ki se je najintenzivneje ukvarjal s Cankarjem.

Dela za razstavo je izbral likovni kritik in kurator Aleksander Bassin, ki v spremnem zapisu pojasnjuje, da je Boljka svojega prvega Cankarja pokazal na razstavi v ljubljanski Mali galeriji leta 1969, sodeloval pa je tudi na dveh javnih natečajih za Cankarjev spomenik. Za Boljko je značilno upodabljanje “prepoznavnih psiholoških značilnosti”, ugotavlja Bassin: “Vizionarnost, združena ali pretirana v grotesko, je videnje jasnovidca, v katerega telo je čas vrezal svojo neizprosno komponento.”

V katalogu je ponatisnjen tudi esej, prvič objavljen v Boljkovi monografiji, leta 1987 izdani v zbirki Sodobne likovne monografije pri Mladinski knjigi. V njem kiparjev prijatelj Tone Pavček piše, da “mimo dveh postav slovenske zgodovine, mimo Prešerna in Cankarja, ne more nihče, noben domačin in noben tujec, ki nas hoče poznati”. Z njima oborožen “je slovenski človek manj ogrožen in tudi manj zgrožen pred nasiljem zgodovine in vsemogočnostjo velikih sistemov”, pravi pesnik. In poudarja, da smo bili Slovenci redko v koraku z duhovnim dogajanjem v Evropi - prvič v času reformacije, zatem s Prešernom in naposled še s Cankarjem, ki je bil hkrati evropsko moderen in naš, slovenski, “ves od prsti”. Boljka ga je upodabljal tako na platnu kakor v bronu. Strastno je sledil Cankarjevemu umu, njegovi občutljivosti, tudi hrepenenju in svetemu upanju, da odrešenje mora priti, je opazil Pavček. Med drugim je dodal še, da liki Ivana Cankarja, kakršne je ustvaril Janez Boljka, govore “o slovenstvu, o slovenskem umetniku in, kar je poglavitno, ne o kakšni literarni ali zgodovinski preteklosti, pač pa o živi, do kljubovanja in obupa živi sedanjosti”.

---