Človek ni zver - je hujši od nje

“Človek ni zver, ki mori na skrivaj,” se razlega iz stare Brnčićeve pesmi v sveži glasbeni preobleki. Katalena je nekaj ščepcev albuma Človek ni zver nedavno že natrosila med nastopom v Centru mladih Koper, v celoti pa ga bo jutri odigrala na koncertu v Kinu Šiška.

Šesterica, ki že od ustanovitve skupine leta 2001 deluje v nespremenjeni zasedbi, je bila nazadnje med predstavljanjem albuma Enci benci Katalenci (2015) otroškim pesmim primerno pisana in navihana, s sedmim albumom Človek ni zver, izdanim pri založbi Pivec, pa je krenila v nasprotno smer. Vseh enajst novih pesmi povezuje najtemačnejša tema - vojna.

Muzikanti so se spet zakopali v zakladnico domače dediščine in priredili nekaj ljudskih, denimo Oj, ta soldaški boben, Kje so tiste stezice in prekmursko Spejvaj nama, Katica, storili pa so tudi nekaj, kar je svojčas v pesmih in šansonih prepričljivo počela Svetlana Makarovič: lastne avtorske pesmi so zgradili po zgledu ljudskih in jim tako vdihnili brezčasno moč.

Kataleno vse od ustanovitve leta 2001 sestavljajo Vesna Zornik (glavni vokal in spremljevalni), Polona Janežič (klavir, klaviature, psalter, spremljevalni vokali), Boštjan Gombač (klarinet, saksofoni, krilovka, teremin, ukulela, kositrne piščali, fujara, pozavna, spremljevalni vokali), Tibor Mihelič Syed (bas kitara, gimbri, ukulela, Roland HPD 20, kitara, spremljevalni vokali), Boštjan Narat (kitara, bendžo, spremljevalni vokali) in Robert Rebolj (bobni, tolkala).

Zbirko že odpre Fantje se zbirajo, ki bi jo zlahka imeli za vsaj kako stoletje staro, pa jo je napisal kitarist Boštjan Narat, med drugim tudi avtor nežne Mrze so njive, ki z naslovom v spomin prikliče pokojnega Tomaža Pengova in njegovo neumrljivo pesem Tihe so njive, sicer pa je docela drugačna: v njej dekle nagovarja fanta, odhajajočega v vojno. Čakala te bom, mu prigovarja z glasom pevke Vesne Zornik in si pravi, da bo preživela, ne obupala - ne ve, kako ji bo to uspelo, ve pa, zakaj ji mora.

Tudi sicer naše ljudske pesmi z vojno tematiko niso kake junaške hvalnice korajži, marveč povečini izpovedi bolečine, stiske, ločitve in slovesa, ugotavljajo muzikanti. Ob pomoči producenta Chrisa Eckmana so jih v studiu Jork v Dekanih premišljeno obogatili tako z akustično kakor električno glasbo, tu in tam tudi s posebnimi učinki in večglasnim petjem. Skladbe so zelo poslušljive, vsebini primerno zamolkle, dokler se postopoma ne razrastejo in razpočijo. Kakor se krepka naslovna Človek ni zver, pri kateri sta moči združila oddaljena sorodnika: že zdavnaj jo je napisal Ivo Brnčić (1912-1943), literat in kritik, sodelavec partizanov, ki so ga mobilizirali v domobranske vrste, med bitko ob Drini pa se je za njim izgubila vsaka sled. Katalena ga je potegnila iz brezna pozabe, njegove stihe pa je uglasbila klaviaturistka Polona Janežič, vnukinja pesnikove sestre. Pa ne samo naslovne pesmi, tudi presunljivo Ne vem, kako ti je ime, v kateri Brnčić nagovarja neznanega nasprotnika v vojni, o katerem ve samo nekaj: “Da me boš nekoč, nekoč me boš ubil.” Glasba se smiselno ujame z vsebino: takoj po besedi ubil pesem pretrga gluha tišina.

Iz Brnčićeve zapuščine se oglasi še Čutim krvi utrip, spet pesem s slutnjo smrti, ki jo je v gibek moderni “groove” prelil glavni ustvarjalni trio na zbirki: poleg Narata in Polone Janežič še Tibor Mihelič Syed.

Pesmi so zgledno natisnjene v knjižici, priložene so jim angleške prepesnitve, za katere je poskrbela Erica Johnson Debeljak.

---