Ko srečate šefa, mu nikar ne skočite v objem

Dober dan. Čau. Živijo. Oila. Helou. Dan. Uatcap. Čauči. Hej. Kako gre, stari ... Kako pozdravljate sopotnike na tem planetu, ko jih kje srečate? Vse vedno enako? Istega človeka vedno enako? Ko vstopite v trgovino, ki ni supermarket, kaj rečete oziroma ali sploh kaj rečete? Ko srečate človeka v bloku na stopnišču, kaj rečete? V dvigalu? Na Slavniku?

In ko vas kdo pozdravi, vi se pa niti slučajno ne spomnite, od kod ga poznate in če ga sploh poznate - ali vseeno odzdravite ali obstanete in se nemo po francosko obrnete proč - češ, ta tip se je pa zmotil, bolje da vse skupaj ignoriram ...

Danes smo daleč od pozdravov z dvigovanjem klobukov: “Dober dan želim, milostljiva gospa.” Vseeno pa ni vseeno. Ni vseeno, kako koga pozdravite in če sploh ga. Nekoč, v strastni mladosti, sem hodila s fantom, s katerim sva se v kontrapunktnem soglasju in brez viharjev razšla. Bil je to prav v redu fant, zelo razumen in tudi zelo čustven. Nikoli mu ne bi prisodila, da me bo takoj ob prvem naslednjem srečanju “kaznoval”: šel je mimo mene, kot da me ni.

Sicer pa s pozdravi ne škrtarite. Pozdravite sostanovalce v bloku in ljudi, ki jih srečate na stopnišču ali v dvigalu. Pozdravite sosede iz vaše ulice. Pozdravite ljudi, ki jih srečujete v hribih in ponekod še vedno tudi na vasi.

To njegovo sporočilo “nepozdrava” se je še večkrat ponovilo. Zelo zelo se je trudil, da me KOT ČEŠ ni videl in seveda tudi ne pozdravil in predvsem se je zaradi napora, da bi jaz to ignoriranje opazila, zelo spotil. Verjetno mi je s tem želel nekaj povedati. Da sem ga prizadela. Da si njegovega pozdrava ne zaslužim. Da zanj ne obstajam (več). Verjetno si je tudi želel, da bi me to prizadelo. Ampak me ni. Zdelo se mi je celo smešno, da vlaga v to nebesedno sporočilo toliko truda. Ko bi bilo vendar toliko lažje, če bi me preprosto in na hitro pozdravil. Po mnogih letih, ko sva se spet pogovarjala brez bremen, mi je obrazložil ta njegova (ne)dejanja. Tudi njemu so se kasneje zdela smešna. In prav sem imela. To je bilo njegovo orožje in večbarvno nebesedno sporočilo.

Če srečate svojega nadrejenega, mu verjetno (razen če ste ob službenem odnosu tudi v prijateljskem) ne boste padli v objem in ga začeli ljupčkati kar vsepovprek. Pozdraviti bi ga pa morali prvi (pa pustimo ob strani, če si nadrejeni ta pozdrav “zasluži” ali ne). On pa bi moral vam prvi ponuditi roko (če bi si to sploh želel). Torej: ko srečate nadrejenega, pozdravite, z roko pa še malce počakajte. Zlato medaljo med pozdravi bo v tem primeru prejel “dober dan”. Ali “dobro jutro” ali “dober večer”, ob slovesu pa “na svidenje”. Razne “čau” pri poslovnih odnosih pustite v predalu.

Da niti ne omenjam zafnanih “čauči”. ČAUČI?!?!?! Ti sicer na Obali niso doma, se pa na žalost pogosto slišijo med puncami od Vrhnike navzgor. NAJBOLJ pa me nasmeje še bolj zafnan “wannabe” frajerski pozdrav v krajih, kjer jim je italijanščina bolj tuja, ampak ker je pač kulska, jo uporabljajo kot hrano za svoj ego. In to takole: si vedjamo. SI vediamo?! Dajte no, malo popazit, da ne izpadete totalne mone. To so ti isti, ki gredo v restavracijo in si vehementno in samozavestno naročijo pašto z morskimi sadeži takole: ene špagete rifjuti di mare. RIfiuti di mare?! Okej, morje je res polno odpadkov, ampak špagetov z odpadki iz morja verjetno na menujih še nimajo.

V zasebnem življenju sicer mlajši prvi pozdravi starejšega in moški prvi pozdravi žensko. Taka so pravila. AMPAK! Nikar ne čakajte in omahujte s pozdravom zaradi tega pravila. Če želite pozdraviti prvi, tudi če ste starejši ali ženska, potem to kar pogumno storite.

Danes sem se odpravila na sprehod čez hrib. Čez Markovec. Do izolske bolnišnice prek antene na vrhu hriba in pri blokih ob Cesti na Markovec nazaj. Ko smo v Kopru, večkrat uidem po svež zrak in nove hormone sreče takole čez Markovec. Na tej poti srečujem ljudi, ki jih ne poznam. Zanimivo je, da do izolske bolnišnice NIHČE ne pozdravi, takoj ko zavijem v hrib in sem med oljkami in njivami, pa VSI. Znana je zgodba iz malce starejših časov, ko je mlad fant prišel iz vasi študirat v mesto. Ker je bil navajen, da se na vasi vsi pozdravljajo, je enako počel tudi v mestu. Pozdravil je vsakega človeka, ki ga je srečal. Kot si lahko predstavljate, je v mestu to malce naporno. Sledilo je pismo staršem: “Draga mama, dragi oča, v mestu je zares lepo. Imam pa eno težavo, zaradi katere ne hodim več pogosto ven. Na ulici srečujem zelo veliko ljudi, ki me vsi začudeno gledajo, ko jih pozdravim. Od nenehnega pozdravljanja so se mi vnele glasilke.”

Sicer pa s pozdravi ne škrtarite. Pozdravite sostanovalce v bloku in ljudi, ki jih srečate na stopnišču ali v dvigalu. Pozdravite sosede iz vaše ulice. Pozdravite ljudi, ki jih srečujete v hribih in ponekod še vedno tudi na vasi. Pozdravite trgovko, ko pridete v trgovino po mortadelo, natakarja, ki vas pride vprašat, kaj boste dobrega jedli ali spili, cvetličarja v cvetličarni, branjevko na tržnici. In odzdravite tudi, če vas pozdravi neznani znanec. Če boste ljudem podarili še pristen nasmeh in prijazen pogled, bo morda življenje tisti trenutek za milimeter lepše. Pa na svidenje. Z nasmehom.

---