Vaška lastnina na prodaj

Kdor vsaj malo pozna delovanje agrarnih skupnosti ali jusov, ve, da upravljanje z njihovim premoženjem ni prav enostavno. Sploh ne v sodobnem svetu, kjer so tako potomci članov agrarnih skupnosti kot tudi zakonodajalci skorajda pozabili na koncept skupnostne lastnine.

Med člani agrarnih skupnosti mora obstajati visoka stopnja soglasja, preden naredijo naslednji korak, vsekakor pa ne morejo premoženja prodati kar tako in čez noč. Z njim morajo upravljati v korist vseh članov, kar seveda ni vedno enostavno, in lastnino ohranjati tudi za bodoče generacije. To je bistvo jusov in skupnostne lastnine.

Res je tudi, da veliko Kraševcev, ki so potomci nekdanjih jusarjev svojih gmajn, gozdov in pašnikov sploh ne pogrešajo.

Kljub mnogim pomanjkljivostim zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic ter novejšega zakona o agrarnih skupnostih je jasno, da so skušali zakonodajalci z njima zaščititi to staro lastnino, ki je preživela več stoletij. Zato oba zakona vsaj deloma omejujeta prodajo zemljišč agrarnih skupnosti. Po mnenju mnogih ne dovolj, pa vendarle določata kar nekaj varoval.

Mnoge agrarne skupnosti se zaradi različnih razlogov niso ustanovile, njihove nekdanje parcele pa so postale last občin. Te pa bi jih morale, kot določa zakon, ponuditi v brezplačno rabo krajevnim in vaškim skupnostim oziroma vaščanom. Zakonodajalci so najbrž mislili, da bodo na tak način kar najbolje zaščitili skupnostno lastnino. Ponekod jim je celo uspelo, bovška in vipavska občina zakon recimo spoštujeta in tako ohranjata pri življenju duh jusov. Spet druge občine, kot sta na primer komenska in sežanska, pa zakonodaje ne upoštevata. Sežanska se je odločila celo za prodajo 25 hektarjev velike parcele v okolici Krajne vasi.

Res je tudi, da veliko Kraševcev, ki so potomci nekdanjih jusarjev, svojih gmajn, gozdov in pašnikov sploh ne pogreša. Pravijo, da je lastnina tudi breme in od parcel dvigujejo roke. Toda ne vsi, krajani Krajne vasi so se odločili, da od občine zahtevajo tisto, kar jim po zakonu pripada, še pred sodiščem.

Ali bo Slovenija sledila ali vsaj skušala slediti sosednji Italiji, ki je po dolgoletnih prizadevanjih slovenskih jusarjev s Tržaškega Krasa z zakonom priznala ne le skupnostno lastnino, ampak tudi njeno najpomembnejšo lastnost: da ni naprodaj.

---

---