Prvakinja v treh disciplinah

Članica Soških elektrarn Neja Vodopivec se je v minuli sezoni tekmovanj kajakašic na mirnih vodah v kategorijah do 16 in do 18 let prebila v slovenski vrh. Tam se namerava obdržati tudi v naslednjih letih.

ŠEMPETER > Šempetrka Neja Vodopivec stanuje kar daleč od prve primerne vode za veslanje, pa še njeno najbolj obiskano vadišče zadnjega časa, jezero na Mostu na Soči, je bilo zaradi čiščenja naplavin do prvih dni marca prazno. Kljub temu je 16-letna lanskoletna trikratna državna prvakinja te dni v polnem treningu:

“Prilagajamo se razmeram. Kadar so primerne, odhajamo veslat v nižje ležeče mirne predele Soče pri Ajbi in pod Dolgo njivo pri Plavah. V času bazičnih priprav in v zelo zimskih dneh pa na Mostu na Soči tečemo, vadimo v fitnesu ali pa v telovadnici osnovne šole. Prejšnji mesec sem bila s klubom tudi na veslaških pripravah v Sabaudiji na toplejšem italijanskem jugu.”

V Šempetru kajakaštvo ni ravno priljubljeno. Kdo vas je prepričal, da ste se podali na Sočo in sedete v čoln?

“Ko sem bila stara devet let, sem se iz radovednosti vpisala v poletno Enajsto šolo pod solkanskim mostom, ki jo za otroke med počitnicami tradicionalno s pestrim programom pripravlja Kajak klub Soške elektrarne. S kajakom in vodo sem se kar spoprijateljila, nato pa sem se s trenerjema in nekdanjima reprezentantoma Dejanom Stevanovićem in Nino Mozetič prebijala skozi divje vode pet sezon.”

Zakaj ste se nato odločili za mirne vode?

“Divje vode sem se po eni strani zasitila, po drugi strani pa mi je veslanje veliko pomenilo in dalo, saj sem bila kot deklica državna prvakinja v spustu in četrta na mednarodnem slalomu kategorije U-14 v Solkanu. Zato bi bila škoda vse skupaj kar pustiti. Trenerka Nina Mozetič mi je zato predlagala, da se preizkusim še z veslanjem na mirnih vodah. S tem sem nato v leto 2016 začela na Mostu na Soči pri trenerju Jerneju Župančiču Regentu.”

Ali se je bilo težko prilagoditi na drugačen čoln in drug način veslanja?

“Na začetku sem imela kar nekaj težav. Čoln za mirne vode je bolj nestabilen, veslanje na mirnih vodah pa zahteva močnejše mišice hrbta in večje sodelovanje mišic spodnjega dela telesa kot na divjih vodah, kjer je napor osredotočen le na zgornji del telesa. Ker pa sem po naravi kar močna in nagnjena k šprintu, sem hitro napredovala in po prvi sezoni, ko sem še kombinirala veslanje na divji in mirni vodi, sklenila, da se popolnoma posvetim mirni. Zato sem se tudi vpisala na gimnazijo v Tolminu, ki je blizu našega glavnega vadišča na Mostu na Soči.”

Kako ocenjujete lansko sezono?

“Glede na to, da je bila prva, v kateri sem se posvetila le mirni vodi, se je lepo iztekla, saj sem v svoji kategoriji postala državna prvakinja na 200, 500 in 1000 metrov, druga pa sem bila na pet kilometrov v kategoriji do 18 let. Z reprezentanco sem šla tudi na tekmo olimpijskih upov v čeških Račicah, kjer pa je bila zame konkurenca še prehuda in sem nastope končala v polfinalu.”

Kakšni pa so načrti za letos?

“Sedaj prihaja čas obsežnega treninga na vodi, ko se na dan prevesla po 16 kilometrov. Želim se čim bolje pripraviti na izbirne tekme za reprezentanco, ki bodo 21. aprila v Zagrebu. Čaka me zahtevnejša kategorija U-18. Rada bi dohitela in prehitela glavno tekmico Tajo Smukavec iz Bohinja, predvsem pa bi se rada uvrstila v reprezentanco in z njo dobro tekmovala na evropskem prvenstvu v bližnjem italijanskem Auronzu in po tem morda tudi na svetovnem prvenstvu. Vmes bo tudi naša običajna avgustovska tekma na Mostu na Soči. Kasneje si želim dobrih dosežkov v članski konkurenci.”

---