Bodo med jeziki preživeli le veliki?

Odgovorili bomo z zgodbo. Bilo je v času “bivše Juge”, ko smo se prerekali o enotnih načrtih za pouk po vseh šolah narodov in narodnosti Jugoslavije. Rekli smo jim skupna jedra. A ni šlo samo za poenotene učne načrte. Šlo je bolj za enoten, poenoten - to je posrbljen ali srbski - skupni jezik v vsej državi od Triglava do Vardarja. Pa je pesnik Ciril Zlobec rekel njim ob spodnji Savi: “Slovenci se odrečemo slovenščini, ko se vi odrečete cirilici.” A oni: “Štaaa?” (Po naše: Kaaaj?)

Ob pretečih “skupnih jedrih” smo se Slovenci zbali, da bo prišlo kaj hujšega. Toda ni prišlo: še naprej v deželi pod Triglavom govorimo po slovensko, kakor nas je naučila narava, ob izlivu Save v Donavo pa še zmeraj pišejo v cirilici. Kar je zasidrano v naravi in je potrdila zgodovina, se ne da premakniti na hitro in na silo.

Drage bralke, spoštovani bralci, enostavna zgodba, a zgovorna in prepričljiva, da ji ni treba skoraj nič dodajati za odgovor na vprašanje, ki ga je poslala bralka Nika: “Spoštovani profesor Hočevar, oglašam se vam kljub temu, da po rojstvu ali po kraju bivanja ne spadam med Primorke, ki vam ob Primorcih največkrat pošiljajo vprašanja za 'Minuto, dve za boljši jezik'. Ti vaši članki so več kot dragoceni že zato, ker so edini, ki redno govorijo o vprašanjih našega jezika. Čestitam vam, da jih pišete, in Primorskim novicam, da jih objavljajo. Zapišite v Minuti to pohvalo!

Slovenci praznujemo marsikaj, tudi ko ne vemo, kaj praznujemo. Prijatelj mi je rekel, da vsak dan v letu slavimo dan nečesa. Na prve pomladanske dni - tako je rekel -, kar več dnevov naenkrat: dan gozdov, dan avtizma, dan vrtcev, dan pomladi, jožefovo in menda še katerega. O marsičem pišemo po časopisih in razpravljamo na simpozijih, po inštitutih in univerzah, v parlamentu in drugod, a nikoli ni na dnevnem redu vprašanje varstva in obstoja našega jezika. Prej nasprotno: ker je naš jezik majhen, mu mnogi rajši napovedujejo smrt kot preživetje v bodočnosti, ko naj bi po njihovem v brezobzirni konkurenci in darvinistični selekciji bitij preživeli samo večji ter močnejši narodi in jeziki, manjši in šibkejši pa podlegli.

Po radiu so poročali o statističnem izračunu, ki ugotavlja, da bo na koncu 21. stoletja ostalo živih samo še deset odstotkov jezikov, ki jih danes govorijo narodi sveta. To so povedali kar tako, mimogrede, brez razmisleka, kot bi rekli, da bo jutri lepo vreme, če ne bo cel dan deževalo. Sprašujem, kaj sodite o tem vi, ki vam je znana zgodovina našega jezika in gotovo veste tudi to, kako so se porajali in umirali jeziki. Hvala za odgovor. Lepo pozdravljam vas in vaše bralce. Nika iz Ljubljane.”

Nič velikega se ne zgodi na hitro, kajti mlini matere narave meljejo počasi, temeljito in pravično. Nasilna smrt jezika, vsakega, je breme in greh preteklosti (in prihodnosti). Zato je takih “smrti” malo in so omejene na jezike in narode, ki niso ustvarili nič značilno svojega, velikega, kulturnega. Taki so bili na primer germanski Langobardi z njihovim jezikom v severni Italiji; ali tudi Skiti v stepah severno od Črnega morja. Za njimi ni ostalo nič trajnega.

V evropskem srednjem veku se je kot jezik diplomatov, dvorov in v katoliški cerkvi uveljavila spočetka klasična in zatem vulgarna, ljudska latinščina. Toda ta ni zadušila iz nje rojene italijanščine, francoščine in španščine, temveč jim je, nasprotno, podarila množico latinskih (tudi grških) tujk, s katerimi se Evropejci upravičeno pohvalimo še danes.

Nobenega jezika ni mogoče uničiti s preganjanjem, z nasiljem, po ukazih krutega samodržca. Hitler je leta 1941 v Mariboru ukazal svojim, naj mu Štajersko “naredijo spet nemško”; mislil je, da je nekoč že bila nemška. Zmotil se je, in to dvakrat: slovenska Štajerska ni bila nikdar dotlej nemška po jeziku in kulturi; pa tudi njegov ukaz njenega jezika ni spodrinil z nemščino. Jeziki so otroci narave, kot je otrok narave tudi človek. Rojevajo se in odmirajo samo naravno, tako, kot se rojevajo in odmirajo narodi, ki jih govorijo.

Jože Hočevar

Spoštovane bralke, dragi in bralci, primanjkuje mi jezikovnih vprašanj; pošljite jih čim več in čim prej na naslov: joze.hocevar@primorske.si.

---