Odprto pismo za ohranitev Rafuta

Odprto pismo je Združenje za zaščito naravne in kulturne dediščine Rafutskega kompleksa v ponedeljek, 12. marca, poslalo županu in Mestnemu svetu Mestne občine Nova Gorica, Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvu za kulturo, Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Besedilo objavljamo v celoti in nelektorirano.

“Sprašujemo se ali je res tako absurdno in “neekonomično” 
vlagati v svojo zgodovino, ki je v vlogi arhitekturne vrednosti 
Laščakove vile pravi unikum v naši državi,” so v odprtem pismu 
zapisali predstavniki Združenja za zaščito naravne in kulturne 
dediščine Rafutskega kompleksa. Foto: Leo Caharija
“Sprašujemo se ali je res tako absurdno in “neekonomično” vlagati v svojo zgodovino, ki je v vlogi arhitekturne vrednosti Laščakove vile pravi unikum v naši državi,” so v odprtem pismu zapisali predstavniki Združenja za zaščito naravne in kulturne dediščine Rafutskega kompleksa. Foto: Leo Caharija

Vila Rafut je edini primer neoislamskega arhitekturnega sloga v Sloveniji in obenem eden najlepših ohranjenih primerov v širšem evropskem prostoru. Stavba je bila v svoji originalni podobi zgleden primer Laščakovega samosvojega arhitekturnega sloga, ki ga lahko opredelimo kot eklektični spoj zahodne tradicije vile in orientalskih arhitekturnih elementov (osmerokotni stolp s polkrožno kupolo v obliki minareta, mavrski portal, bogato ornamentalno okrasje, povzeto po krajevni egipčanski tradiciji). Islamske stavbne elemente zasledimo tudi na vratarnici (salamlik), ki oblikuje z vilo in obdajajočim parkom celostno ureditev. Povezanost vile z vratarnico in parkom, ki ga krasijo pri nas redka eksotična drevesa, je tako v prostorskem kot tudi oblikovnem smislu dovršena in predstavlja edinstveno vrtnoarhitekturno dediščino. (Adrijan Cingerle, Nataša Kovšca)

Imamo to (ne)srečo, da živimo na kulturno bogatem kontinentu, z bogato in dolgo zgodovino in nacionalno raznolikostjo, ki je šla v stoletjih skozi različne transformacije. Imamo to (ne)srečo, da našo nacionalno identiteto opredeljuje kultura in zgodovina. Imamo to (ne)srečo, da nismo izgubili kulturne dediščine, ampak hvaležnost do tistih, ki so pred nami ustvarili svet, v katerem živimo.

Leto 2018 je razglašeno kot evropsko leto kulturne dediščine. Leto v katerem se izpostavlja kulturno dediščino kot osrednjo komponento kulturne identitete, kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga. Ali se tega v Sloveniji in še posebno v Novi Gorici zavedamo? Ali je naš odnos do kulturne dediščine dobra popotnica kandidature za prestižni naziv Nova Gorica - Evropska prestolnica kulture?

Zgroženi ob novici, da se bo v četrtek, 15. marca 2018 na seji Mestnega sveta MONG odločalo o odtujitvi dela kulturnega spomenika lokalnega pomena Rafutskega parka z Laščakovo vilo, smo se mobilizirali v civilno iniciativo proti razprodaji državne srebrnine v predvolilnem obdobju. Mačehovski odnos Republike Slovenije preko Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstva za kulturo in občinske uprave Mestne občine Nova Gorica z vsemi dosedanjimi župani se slednjič kaže v nameri rešitve problema lastništva edinstvene nepremične kulturne dediščine na slovenskem s prodajo na javni dražbi, kar pomeni, da obstaja velika verjetnost, da bomo tako izgubili še en izjemen arhitekturni biser. Verjamemo in s tem tudi priznavamo, da je do današnje situacije prišlo tudi zaradi neaktivnosti in nezainteresiranosti samih občanov novogoriške mestne občine, kar pa ne more in ne sme biti pogoj za tovrstne neodgovorne in dolgoročno škodljive odločitve oz. posege v naš prostor. Na tistih, ki so izvoljeni v našemu imenu je, da poskrbijo za primerne, predvsem pa za prebivalstvo in okolje neškodljive rešitve.

Priznati si je treba, da je naše “mlado mesto”, nekdaj gospodarski in regijski up, zapravilo obdobje “debelih krav”, ko so občinski proračun polnile koncesijske dajatve igralniškega magnata, obnašalo kot »razvajen otrok« v objemu lagodja, ki se jutrišnjega dne ne zaveda in se o njem ne sprašuje. Omenjeno lagodje je stopilo v vse pore družbenega življenja, v katerem smo se z aktivno participacijo izgubili tudi sami občani. Dejanja in odločitve lokalih oblasti zadnjih dvajsetih let pa so čez vso mero dobrega in premišljenega okusa zapravile nič koliko priložnosti, ki bi nas lahko povlekle iz stanja apatičnosti zaradi katere smo prav v zadnjem desetletju, tudi s pomočjo državne politike, ki je peljala načrtne poteze mimo Goriške regije, izgubili pravico, da se oklicujemo z “regionalnim središčem”.

Obsojamo tudi mačehovski odnos državnih odločevalcev, ki so naše področje osiromašili na račun vlaganja v druge dele naše regije. Nekdanji gospodarski up, ki smo ga s pomočjo države tudi lokalno zapravili, je tako prepuščen sam sebi s pravcatim mačehovskim odnosom ločevanja obrobja od centra. Lepo je bilo videti osrednje praznovanje priključitve Primorske na travniku pred občinsko zgradbo, vse drugo pa je vprašati se, kaj je od vsega slavja pri nas ostalo.

Prav tako lepo zveni namera k prijavi za Evropsko prestolnico kulture v letu 2025, za katero si občinska uprava prizadeva in z njo polni naslovnice, a kaj ko vse to lepo izpade le na papirju in v medijskih prispevkih. Kako naj resno jemljemo to namero ob predpostavki, da se občina “pet do poldan” odloča ali odtujiti Laščakovo vilo s pripadajočim parkom polnim eksotičnih dreves in grmovnic, ki so prepuščene nemilosti sicer idealne mikroklime, ki jo pozicija na sončni legi griča zaščitenega pred burjo, omogoča. Mar ni v lokalnem in nenazdenje tudi državnem interesu preko prijave za EPK ohraniti obstoječo kulturno dediščino in prav to s primernimi vsebinami povzdigniti na mednarodni nivo.

Župan je nekonsistenten, ko trdi, da občina nima denarja za odkup in obnovo vile. Ko je bil projekt Remiza zavrnjen, je obljubil sredstva iz naslova naložb v okviru trajnostnih urbanih strategij za obnovo vile Rafut. Nedopustno je, da zavrača odgovornost za financiranje obnove medtem, ko občina desetino ljudi z nalogo pisanja projektov in pridobivanja evropskega denarja prav za mestotvorne vsebine. Zgleden primer slednjega je Velenje, ki piše zelo podobno zgodovino obstoja kot naše “mlado mesto”.

Sprašujemo se ali je res tako absurdno in “neekonomično” vlagati v svojo zgodovino, ki je v vlogi arhitekturne vrednosti Laščakove vile pravi unikum v naši državi? Na občini se sprašujejo o vsebinah, ki bi jih ob potencialnem vložku v odkup in obnovitev vile in pripadajočega parka, umestili vanjo. Razumljivo je, da vsebin ne moreš in ne smeš določati iz danes na jutri, to terja tehten premislek in veliko soočenj, saj vsebine ne morejo in ne smejo postati breme lokalnega proračuna. Da pa se za tem »breme« nam skriva nesposobnost in neodgovornost, da o pomanjkanju vizije niti ne govorimo, tega enostavno ne moremo več prenašati, še manj pa dopustiti.

S prodajo vile zasebniku tvegamo izgubo nadzora oz. odločilne besede glede vsebine (nedavni primer tehnične dediščine Remiza v Novi Gorici). In kateri zasebni investitor bo pripravljen kupiti lastnino na dražbi z obvezo, da bo park javno dostopen? Glede na izkušnje z zasebno lastnino pri remizi smo prepričani, da s prodajo tvegamo zaprtje oz. omejitev dostopa javnosti do kulturnega spomenika in do botaničnega parka, ki nima le estetske temveč tudi izobraževalno in raziskovalno vrednost. Zato ne pristajamo na zavajanja o možnosti odkupa vile in parka s strani zasebnika, ki bi naj zaradi parkovnega statusa kulturnega spomenika lokalnega pomena le tega pustil odprtega javnosti. In v skrajnem primeru (zagotovo si tega nihče ne želi), kljub vsem striktnim kupoprodajnim kriterijem, tvegamo špekulacijo zasebnika, ki lahko zavlačuje z obnovo do točke ko morajo pristojni organi zaradi varnosti odrediti rušenje, da bi na njenem mestu postavil cenejšo novogradnjo (nedavni primer renesančne palače Longo v Kopru).

Ambicija Mestne občine Nova Gorica, ki se kaže v prijavi za kandidaturo EPK 2025 (v tako neambiciozno zastavljenem, a še kako vrednem in tehtnem projektu lastništva in obnove Laščakove vile in pripadajočega parka z eksotičnimi drevesi in grmovnicami) ostaja tako samo lepo zveneča namera na papirju. Na tej točki se sprašujemo, ali si naziva Evropske prestolnice kulture ob tem dogajanju in nezrelosti občinskega vodstva sploh zaslužimo?

Vila je sicer res v zelo slabem stanju in vsi si želimo, da bi do njene obnove čim prej prišlo, a nihče nas ne bo s svojo demagogijo prepričal, da se bo vila, ki je preživela dve svetovni vojni in dva potresa, že jutri nenadoma porušila. Prepričani smo, da se lahko v miru po parlamentarnih volitvah, skupaj z novim vodstvom Ministrstva za izobraževanje znanost in šport in Ministrstva za kulturo, najde ustreznejša rešitev revitalizacije za naš naravni in kulturni biser.

Ne sprejemamo izgovorov, da so možnosti reševanja izčrpane. Prodaja je znak šibkosti in brezbrižnosti odgovornih na demokratičnih volitvah izbranih vodij. Zato pristojne iz Ministrstva za izobraževanje znanost in šport, Ministrstva za kulturo, župana in Mestni svet Mestne občine Nova Gorica ter vse pristojne strokovne institucije prosimo za odlog odločitve o javni dražbi, saj je kot že rečeno, razprodaja državne srebrnine v tem, predvolilnem, času popolnoma neprimerna. Prepričani smo, da lahko vsi deležniki, po parlamentarnih volitvah, preudarno najdete ustreznejšo rešitev revitalizacije za naš naravni in kulturni biser. Naj obe ministrstvi prispevata del sredstev za financiranje ali naj vsaj skupno oblikujeta delovno skupino, ki bo našla vire financiranja v doglednem času. Poleg tega od občinske uprave zahtevamo večjo transparentnost in odgovornost pri vlečenju svojih strateških potez, s katerimi smo nedavno tega izgubili Remizo. Od župana zato zahtevamo naj sredstva namenjena Remizi usmeri v obnovo vile, kot je sam to predlagal že leta 2016. Mestni svet Mestne občine Nova Gorica naj se odgovorno drži smernic sprejetega in še vedno veljavnega Lokalnega programa za kulturo v MONG 2014 - 2017 in naj predlog sklepa župana zavrne. Vse to zahtevamo, ker občino/državo poleg občinske/državne administracije in skupine izvoljenih sestavljamo tudi oz. predvsem občani/državljani. Tisti apatični, kot tudi tisti aktivni, ki z nostalgijo pogledujejo v preteklost in zamujene priložnosti.

Nenazadnje je Laščakova vila izjemnega pomena tudi za širšo čezmejno področje, zato je naša skrb in odgovornost za to kulturno dediščino še toliko večja. Kulturna dediščina je javno dobro in mora ostati pod skrbstvom, zaščito in nadzorom javnih ustanov, torej osebe javnega prava, ki delujejo bodisi v državnem ali lokalnem javnem interesu.


Najbolj brano