Ženska in umetnost sta neločljivo povezani

V Lokarjevi galeriji se z razstavo Njen pogled z likovnimi deli predstavlja trinajst avtoric, članic Društva likovnih umetnikov Severne Primorske. Zanimiva razstava ponuja raznovrstnost likovne govorice, vpete med risbo, ilustracijo, slikarska dela, keramiko, kiparske figure, interaktivna dela in fotografijo.

AJDOVŠČINA > Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske je ob mednarodnem dnevu žena v Lokarjevi galeriji odprlo skupinsko razstavo Njen pogled, kot poklon vsem umetnicam, ki so bile v zgodovini spregledane, in tudi vsem sodelujočim na razstavi. Svoj pogled na umetnost predstavljajo Julijana Božič, Tea Curk Sorta, Jana Dolenc, Olga Kolenc, Silva Karim, Anja Kranjc, Ana Križnič, Polona Kunaver Ličen, Ana Maraž, Klavdija Marušič, Kristina Rutar, Teja Tegelj in Polona Ipavec.

“Vsaka na svoj način in vsaka s svojo tehniko, kar dela tokratno razstavo še posebej zanimivo,” je ob njenem odprtju poudaril predsednik društva Vladimir Bačič. V luči praznovanja mednarodnega dneva žena tokratna razstava po besedah umetnostne zgodovinarke Maje Pangos opominja na neločljivo povezanost ženske in umetnosti.

Maja Pangos, umetnostna zgodovinarka: “Cilji zrele kulturne družbe niso razločevanje, primerjanje, dokazovanje ali tekmovanje med umetniki in umetnicami oziroma moškimi in ženskami, ampak razumevanje, sodelovanje in spoštovanje.”

Pogumne so se uprle

“V zgodovini umetnosti je bila ženska razlog za ustvarjanje, navdih, muza ter femme fatale, ki je umetnikom jemala dih,” je poudarila Maja Pangos. “Kljub stalni prisotnosti pa so imele ženske pri dejanskem ustvarjanju umetnosti povsem postransko vlogo. Redko so bile naročnice umetniških del, še redkeje umetnice. Eden od bistvenih vzrokov, zakaj ni bilo velikih umetnic, je izobrazba. Institucionalno izobraževanje je bilo številnim ženskam do konca 19. in celo do začetka 20. stoletja onemogočeno. Prav tako so jim bila zaprta vrata razstavišč. Širši javnosti so ostale nepoznane, ker niso razstavljale in ne prodajale.”

Najpogumnejše so se uprle vnaprej napisani družbeni vlogi in se uveljavile kot samostojne umetnice, čeprav so morale pogosto prikrivati pravo identiteto, pri tem pa ne gre prezreti, je še dodala Maja Pangos, da so številne imele ob sebi očete umetnike ali pa bile poročene z umetnikom.

Umetnostna zgodovinarka se strinja, da je bil v zadnjem stoletju narejen velik korak naprej, a kljub temu poskušajo likovni kritiki in umetnostni zgodovinarji še vedno ločevati med moško in žensko umetnostjo. “Naj nas ta razstava opominja, da je bistvenega pomena spoštovanje kakovostne umetnosti, ne pa spol avtorja, saj cilji zrele kulturne družbe niso razločevanje, primerjanje, dokazovanje ali tekmovanje med umetniki in umetnicami oziroma moškimi in ženskami, ampak razumevanje, sodelovanje in spoštovanje.”

Potreba sta oba pola!

Podobno razmišlja slikarka Teja Tegelj. “Razstava osvetljuje družbeno realnost, v kateri ženska kot umetnica živi in ustvarja. Gre za prostor, kjer ženska skozi umetniška dela lahko odpira teme, o katerih se Njej zdi potrebno razmišljati. Ne glede na to pa menim, da si je treba razstavo ogledati neobremenjeno z vlogo spola in naravo tako imenovane ženstvene umetnosti. Umetnost namreč zasleduje neko univerzalno resnico, sega v srž človeka in družbe, in kot tako bi jo morali tudi sprejemati. Tovrstnih razstav ne dojemam kot nekaj, kar bi razmejevalo, temveč kot opomnik, da obstajata oba pola, ki sta potrebna, nepogrešljiva in seveda enakovredna.”

---