Bodo imele naše čebele kod letati?

Prespraševanj, kakršnim smo priče ob težavah v šepuljskem Krasu, je bilo v zadnjih letih pri nas že ogromno. Mip je grenak, a vse bolj bled spomin, Droga Kolinska pekoč opomin, da je šla dragocena družinska srebrnina za pest grošev, podobno je s Fructalom, v spopadu med Laškim in Unionom je zmagal Heineken, ribiške flote bo kmalu le še za trnkarjenje, kruh nam pečejo tujci, še vode nismo znali napolniti in prodati z domačo pametjo.

Pogled nazaj razkriva, da Slovenija v živilskem sektorju nikoli ni imela razvojne strategije. Pomembni stebri so šli tujcem, vključno z Mercatorjem, ki so mu dovolili izjemno rast, tudi na račun lokalnih trgovcev, plačilo pa je bilo, tako ali drugače, naprteno domačemu potrošniku. Ki je, mimogrede, pomagal graditi hrvaško živilsko vertikalo. Zlom Agrokorja ne bo sesul modernizirane hrvaške živilske industrije, trdno zasidrane v regiji, ki se z nekaj blagovnimi znamkami, denimo nam dobro znano argeto, celo globalizira.

Ni treba, da dobimo multinacionalke, dovolj bo kakovostna mreža sodobnega zadružništva.

Z vidika živilskega sektorja in oskrbe s kakovostno hrano skrb za kmetijstvo ne more biti predvsem skrb za slikovito podeželje, njegovo poseljenost in tamkajšnje volilce. No, tudi majhni kmetje - mimogrede, število kmetij v Sloveniji stalno pada - so soočeni z velikanskimi težavami, saj morajo imeti v roki namesto motike več časa svinčnik.

Živilska industrija je velikanski biznis, pa ne le to, zdrava, varna in okusna hrana je eden temeljev zdrave družbe. Slovenija beleži v prehranskem sektorju za približno milijardo evrov izvoza, uvozi dvakrat toliko. Izvažamo surovine, uvažamo pa procesirano hrano, v pomembni meri z velikimi dobički za ponudnike, saj smo postali znani kot trg, na katerem se po solidno visokih cenah lahko proda slaba roba. Da ne bo pomote: to počnejo tudi domači predelovalci.

Ob dobrodošli poudarjeni skrbi za nišno pridelavo, ki je stvar prestiža in ugleda, bo treba poskrbeti tudi za velike igralce v kmetijstvu, sicer slovenske čebele ne bodo imele kod letati in terana ne bo mogoče ponuditi k slovenskemu pršutu.

Priložnosti slovenskega kmetijstva in živilstva je treba nemudoma zaznati, jih zaščititi in razviti. Resolucije sicer imamo, a so bile očitno same sebi namen in so nekje obtičale. Ni treba, da dobimo multinacionalke, dovolj bo kakovostna mreža sodobnega zadružništva, vzajemnostnega modela, ki diši po pristnosti, ne po superprofitih in provizijah.


Preberite še


Najbolj brano