Ne nosi mi rož 8. marca

“Ne nosi mi rož 8. marca. Lahko mi jih 7. marca ali 9. marca. Samo ne osmega, prosim.” Tako je moja mama vedno govorila mojemu očetu, pa tudi svojemu šefu. “Jaz nisem postorila nič velikega v dobro tega praznika, ne zaslužim si rož, saj zmorem, sem in se počutim enakopravna,” je pojasnila svojo nehvaležnost.

Ksenija Benedetti
Ksenija Benedetti 

Takrat se nisem ukvarjala s tem, kaj je želela povedati. Ukvarjala sem se z ožanjem svojih kavbojk in s tistim fantom z zelenimi očmi iz 6. d razreda, ki smo ga klicali Mičo. Sem pa z leti postala pozorna na ta praznik in mi je šel vedno malček na živce. Pa ne zaradi pomena prazničnega dne, bognedaj, ker pravice in enakopravnost žensk so tudi moja borba. Na živce mi je šel zaradi odnosa do praznovanja tega praznika. Na kratko: v bivši skupni državi s plusi in minusi so vse ženske na ta dan od svojih moških šefov dobile krasen rdeč nagelj, morda so jim dovolili celo kakšno urico prej domov, da so se lahko primerno uredile, ker zvečer, joooj, zvečer ... zvečer so se zbrale in imele glasen ženski žurerski večer. Do daske. Ker lahko. Na ta dan pa res lahko. In to je bil poklon prazniku. Poklon prazniku? Da ne bo kdo zdaj zagodrnjal, da moraliziram. Ker ne. Niti po pomoti. Točka fokusa je drugje. V tem brutalno banalnem odnosu do praznika. Ki je pomemben. Še kako pomemben. Danes je k sreči (no, ne čisto vedno) drugače. Veliko podjetij in drugih organizacij praznuje ne le z rožicami, ampak predvsem z besedami in razmišljanji o vlogi žensk danes, o (ne)enakopravnosti in tudi o (ne)enakosti med spoloma.

Sama imam veliko srečo, ker nisem skoraj nikoli čutila, da sem za kaj prikrajšana, ker sem ženska. In pri uspešnosti drugih se nisem nikoli ozirala na spol. Naj mi spoštovane feministke odpustijo, ker nimam misli popolnoma v istem obroču kot one. Z njimi imam sicer zagotovo več presečnih množic. Moja mama je bila dolgoletna ravnateljica, tudi v Osnovni šoli Lucija. Po nekaj letih zapletenega dela ji je neka učiteljica rekla: “Vi ste najboljša ravnateljica do zdaj, ogromno ste postorili, a vseeno bi raje imela moškega za ravnatelja.”

Ko sem pričela z delom na Protokolu Republike Slovenije, so bile tam zaposlene samo ženske. Šefi so bili pa moški. Postala sem prva ženska na tem mestu. Na začetku sem čutila poglede od zunaj, ki so sporočali: “Pa kaj bo zdaj ta neka čisto premlada bjonda z Obale tu šefovala. Ta sigurno ne bo imela pojma in bo hitro odletela.” Hja. Ženska, mlada, bjonda, dokaj visoka, niti ne tako grda, pa še s “province”. Skoraj prepričana sem, da bi bili pogledi drugačni, če bi bila moški. A ti skeptični pogledi so se hitro spremenili. Že v nekaj mesecih. Ker sem z delom in profesionalnostjo dokazala, da biti blond ne pomeni misliti in delovati blond.

Mislim, da ima v Sloveniji ženska danes možnost, da je lahko vsaj enako ali celo bolj uspešna kot moški, če si to res želi in če je pripravljena delati. Ko ji seveda družina stoji ob strani. In ko tudi mož skuha kdaj kakšno pašto, popazi kdaj na otroke in zlika srajce obema. Tu pa tam. Recimo vsak pol. Se da. Res verjamem, da se da. Danes ja. Iskreno, v moji karieri so mi večkrat vroča in žgoča polena pod noge zmetale ženske in ne moški. Iz zelo primitivnih vzgibov, kot je na primer slovenski nacionalni šport - ljubosumnost. Verjamem, da živijo na svetu ljudje, ki imajo težave s sabo in zaradi tega težave še z marsičem drugim. Tudi, recimo, z mravljami na običajnem mravljišču ali z zeleno barvo trave. In tudi z ženskami.

Pa vendar, ko na 8. marec zadnja leta opazujem, kako iz cvetličarne stopajo možje, fantje, šefi, vidim nežne poglede na kupljeni šopek, saj je v resnici povsem lepo in primerno, da ženskam TUDI s tem dejanjem in TUDI na ta praznik povedo, da jih imajo radi, da jih spoštujejo in predvsem - da jih potrebujejo. Ženske pa nismo več tako naivne kot na prvi pogled izgleda. Zgodovina nas je dobro izurila.

Včasih se mi zdi, da bi morali v nekaterih poklicih zagotoviti kvoto moških - na primer v pedagoških poklicih, od vrtca do univerze. V Protokolu je danes zaposlenih pet moških (in 23 žensk). Priznam, da je bil pri izbiri ob razpisih eden izmed faktorjev tudi spol. Pravijo, da narava poskrbi, da se rodi PRIBLIŽNO polovica žensk in polovica moških. Zagotovo ima svoje tehtne razloge. In ne, niso moški več krivi za našo neenakopravnost, same smo si jo sposobne ustvariti ali izgubiti.


Najbolj brano