Javno ali politično?

Ko je govora o javnih zavodih, ustanovah in podjetjih, kot so na primer šole, vrtci, knjižnice, zdravstveni domovi, lekarne, kulturni domovi, muzeji, gasilske brigade, pa tudi komunalna in vodovodna podjetja, si pod pojmom javno predstavljamo, da opravljajo javne storitve v javno korist, da pri tem delujejo pregledno, pošteno, strokovno, da gospodarno in učinkovito porabljajo javni denar, da zasledujejo javni interes (torej ne interesa izbrane peščice, temveč čim širšega kroga uporabnikov) in da imajo zato tudi čim boljša vodstva, ki prepričajo s svojimi strokovnimi referencami in izkušnjami.

Zato ni nepomembno, na kakšen način so ta vodstva izbrana. Izbranci imajo namreč večjo legitimnost, če je izbor rezultat širšega, demokratičnega postopka, v katerem so bila upoštevana mnenja različnih deležnikov, od zaposlenih, strokovne javnosti in uporabnikov do nazadnje ustanoviteljev, ne pa političnih navez in županove (ne)simpatije.

Izbranci imajo večjo legitimnost, če je izbor rezultat širšega, demokratičnega postopka.

Če pri javnih zavodih torej praviloma velja, da direktorje oziroma ravnatelje imenuje in razrešuje svet zavoda na osnovi vseh pridobljenih mnenj, bi pričakovali, da bi tudi v javnih podjetjih postopki potekali po približno takšni analogiji. Ali vsaj po analogiji gospodarskih družb, kjer ta naloga načeloma pripada nadzornemu svetu. Zakonodaja namreč ne razlikuje med javnimi in zasebnimi podjetji, čeprav bi bržkone morala.

A v praksi se prav zaradi nedorečene zakonodaje pri javnih podjetjih ne dogaja ne prvo ne drugo, temveč prihaja do nekakšnega “požupanjenja”. Župani imajo tolikšno odločevalsko moč, kot da bi šlo za njihova in ne za javna podjetja.

Če je pri zasebnih družbah razumljivo, da o poslovodstvih odločajo predstavniki lastnikov, ni tako samoumevno, da je pri javnih podjetjih to odločanje na podlagi občinskih odlokov - ki jih sicer niso sprejeli župani sami, temveč občinski sveti (!) - le v rokah županov kot predstavnikov lastnika, torej občine, ki pa je v lasti vseh občanov. Politični ali celo osebni interesi namreč lahko hitro prevladajo ne glede na to, kako dobri ali slabi so kandidati za direktorje. Ceno pa na račun slabšega poslovanja plačujemo občani.


Preberite še


Najbolj brano