Po pameti s pravili

Približno šestnajst let se v leru ukvarjam tudi s posredovanjem znanja. Ne o peki potičk ali o vodovodnih ceveh. O tem res nimam pojma. Ko me kdo “na cesti” vpraša, ej, kaj ti to neki predavaš, najraje odgovorim: ljudi učim spoštovanja. Večinoma me nato pogledajo s štrlečimi trepalnicami in z očmi, ki se sprehodijo dva centimetra navzven iz svojih jamic.

Ksenija Benedetti
Ksenija Benedetti 

V leru poučujem tudi na neki zasebni visoki šoli v Ljubljani, izbirni predmet Poslovno komuniciranje in protokol. Študentje so res super. Polnijo me s svojimi nepričakovanimi in ustvarjalnimi vprašanji. Najraje imam tista bolj nagajiva: “Če pridem s čistimi bleščečimi manikiranimi nohti h kmetu prodajat semena, ne bom prodal niti enega. Kmet si bo mislil, da sem neka fina rit, da še nikoli nisem imel rok v zemlji in da posledično nimam pojma, katera semena so res dobra in iz katerih bo vzklil hudič.”

Fant ima še kako prav! Ne grabite se za pravila kot se pijanec plota. S pravili je treba ravnati po zdravi (ja, kmečki) pameti. In jih znati upogibati in zvijati gor-dol, levo-desno in oblikovati po potrebi kot Barbapapovo telo. Ampak PRED TEM je zelo koristno, da jih vsaj za silo poznate. Ker prazen nič upogibati in zvijati ne morete. Osnova tega protokolarnega plastelina, zelo trdna in debela osnova, pa je spoštovanje. Tega se upogibati ne da.

Nazaj v učilnico. V obvestilu šole je pisalo, da se moja predavanja začenjajo ob 17. in zaključijo ob 20. uri. Na svojo prvo uro sem seveda prišla ob 16.30, da pravočasno najdem prostor, da preverim projektor in svojo prezentacijo. Ob 16.55 se počaaaaasi primaja prvi študent. Ob 17. uri še bolj počaaaaasi še dva. Prijavljenih jih je bilo dvajset. Zamišljeno se popraskam po glavi in vprašam prisotne tri študente: “Dober dan. Mislite, da bo še kdo prišel?” “Jaaaa, seveda, tam nekje do 17.15 bodo zagotovo prišli.” “Do 17.15? A ne začnemo ob 17. uri?” “Jaaaa, ampak nikoli ne začnemo točno, saj veste, akademskih petnajst …”

Aaaaa, tako gre to na vzgojno izobraževalni njivi. Če bi vedela, bi tudi jaz prišla 15 minut kasneje in mogoče še kaj (kot češ) koristnega postorila v službi, šla v trgovino ali pa na kak hiter čaj z Borisom, ki je ravnokar rekel: točnost je sočnost.

Spomnim se svojega študija na MBA - IEDC Bled. Prvi spoznavni in informativni dan se je pričel na oblačno dolgočasno nedeljo ob 19. uri. Zgodila se zgodba iz vzporednega vesolja. Študentje smo mirno prikapljali nekje do 19.15. Legendarna dr. Danica Purg nas je čakala v učilnici in nato energično začela: “Dobrodošli na Poslovni šoli IEDC. Predavanja se pričnejo jutri zjutraj ob 8.30. In NE ob 8.32. Zato vas prosim, da ste v učilnici najkasneje ob 8.28.” In tako je res bilo. VSA predavanja so se vedno pričela ob 8.30. Tako nikoli nihče ni nikogar čakal. Začeli smo skupaj kot simfonični orkester Beethovnovo peto.

Najbolj zabavna pa so opravičila. Oprosti, veš, je bil promet. A dejnodej? Promet je vedno. Razen v sahari in na K2. In ni potreben doktorat iz matematike, da malce pomisliš, da v Ljubljani med trejo in peto popoldne in med osmo in deveto zjutraj potrebuješ od točke A do točke B tudi petkrat več časa kot ob drugih urah. Torej? Težave z računanjem?

Seveda nisem noben tiran točnosti, kot se verjetno zdaj na prvi pogled bere. In obstajajo razlogi, ki so več kot utemeljeni. Zaprejo cesto in ne kriv ne dolžen obtičiš v koloni. In tudi če si si vzel enourno dragoceno rezervo, ti ne znese.

Pa poglejmo drugo plat percepcij časa. Ni namreč enako povsod po svetu. Naši programi v Protokolu so včasih prav neorealistično smešni, pišemo namreč takole: ob 9.30 odhod, ob 9.33 prihod na trg, ob 9.34 pričetek sprejema z vojaškimi častmi, ob 9.36 himni, ob 9.44 zaključek sprejema. In te minute niso samo številke na papirju, ampak jim zvesto sledimo. Ko pa smo s predsednikom države pred leti odšli na obisk v eno izmed držav v Južni Ameriki, smo tik pred odhodom na pot s tuje strani prejeli takšen program: popoldne - srečanje s predsednikom, zvečer - slovesna večerja. Ko sem kolega šefa protokola ob prihodu previdno in zeloooo vljudno vprašala, če je morda že znana ura srečanja s predsednikom in ura pričetka večerje, se je nasmehnil in rekel: “Draga kolegica, tukaj nismo v Švici, veste, kar sprostite se, vse bo ok.” In je v resnici ok tudi bilo. Le da smo tu pa tam malce čakali, vmes poklepetali in se pravzaprav prav dobro imeli. Nobenega stresa ...

Nazaj v učilnico. Ko so se vsi študentje zbrali, nekje do 17.15, sem jih zelo lepo pozdravila, se predstavila in rekla: “Ooookej. Dejmo se mi zmenit, da od zdaj naprej VSI pridemo VEDNO ob 17.15 in da takrat začnemo s predavanji. Ki jih potem posledično zaključimo ob 20.15. Smo vsi za?” Tišina. Tišina. Še malo tišine. Potem pa: “Gospa Benedetti, mi ne bi zaključili ob 20.15.” “Kdaj pa?” “Ob osmih.”

Predavanja začenjam ob 17. uri. In vsi so tam. Že ob 16.59.


Najbolj brano