Še zmeraj zmagujejo Butalci, ne pamet

Ob 150. obletnici avtorjevega rojstva in 100-letnici prvih zgodb o svojih neslavnih podvigih so nam svojo - in našo - nespamet spet prišli razkazovat neuničljivi Butalci. Tokrat buljijo z novih ilustracij Petra Škerla.

Peter Škerl je  pisateljev raskavi jezik dopolnil z  ilustracijami, na katerih neumnosti ni  gladil. Foto: Andraž Gombač
Peter Škerl je pisateljev raskavi jezik dopolnil z ilustracijami, na katerih neumnosti ni gladil. Foto: Andraž Gombač

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je butálec zapisan z malo začetnico, kot obči pojem, sopomenka za “zelo neumnega človeka”. A Butalci so do statusa klasike prišli po dolgi in ovinkasti poti. Ko je pravnik, pisatelj in humorist Fran Milčinski (1867-1932) leta 1917 v zbirki Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice objavil prve zgodbe o Butalcih, jih je kritika zavrnila, že po avtorjevi smrti pa jih je prezrla tudi slovstvena zgodovina. Milčinski je kot radijska osebnost veljal za našo prvo medijsko zvezdo in ob njegovi smrti ga je za “našega najboljšega mladinskega pisatelja” oklical sam avtor Kekca Josip Vandot. Literarna zgodovina pa je njegov opus zatem odrinila kot nezanimiv, zastarel.

Integralni Butalci

V spremni besedi k izbrani kratki prozi Smešne historije (2000), izdani v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi, je Goran Schmidt opozoril, da je leta 1993 na napačna merila pri vrednotenju Milčinskega in njegovega humorja opozoril Miran Hladnik, največji korak k raziskavi pisateljeve proze pa je z razpravo Nonsens (1997) napravila Barbara Simoniti. Zaslužna je tudi za integralno izdajo Butalcev, v katero je leta 2015 vključila še devet dotlej prezrtih zgodb. V obširni spremni študiji poudarja, da stoletje branosti potrjuje kakovost Butalcev, ki so z izdajo v zbirki Kondor naposled upravičeno uvrščeni med klasike.

Univerzalna neumnost

Že tri leta pozneje so se pri Mladinski knjigi odločili za novo izdajo, pospremljeno s svežimi ilustracijami. V spremni besedi likovni urednik Pavle Učakar pojasnjuje, da je bila univerzalnost neumnosti - Milčinski ji je v Butalcih postavil veličasten spomenik - ilustratorju Petru Škerlu eden glavnih vatlov pri zasnovi junakov, kostumov, zgradb, naselja, živali ... Na ilustracijah opaža še potencirano butastost Butalcev.

Med pripravljanjem nove izdaje so sklenili, da Butalcev kostumografsko ne umestijo v kak določen čas, ampak njihove oprave čim bolj zrahljajo “na stopnjo neprepoznavnosti prostora in časa”, saj je tudi neumnost univerzalna. Je pa vendarle jasno, da so zgodbice umeščene nekam v srednji vek - oziroma tja, kjer se je ta še dolgo obdržal, bržkone vse do danes.

Učakarja veseli, da se je Škerl izmojstril prav v risbi, ki je bila spočetka njegova šibkost: “Samozavest veščega risarja je očitna. Črta je scefrana in kosmata, na prvi pogled potegnjena skoraj nemarno, v končnem izdelku pa izredno natančna in predvsem zgovorna.” Opozarja, da Peter Škerl rastre uporablja skoraj kot barvo in bi črno-belo sliko lahko zaključil že v tej fazi. Zato barvo lahko uporablja bolj sproščeno, z njo mu ni treba še dodatno oblikovati volumna narisanega: “Pusti, da mu 'pobegne' preko začrtanih robov objekta, da se celo polije ali kaplja. Z risbo Peter že vse pove, z barvo pa doda še atmosfero in s tonaliteto določa naše čustveno doživljanje narisanega.”

Butalce je ilustriralo že več naših likovnikov: za prvo knjižno izdajo jih je leta 1949 France Podrekar in njegove so bile tudi največkrat ponatisnjene, zgodbe Milčinskega pa so upodabljali še Ivan Vavpotič, Gabrijel Elko Justin, Božo Kos, Uroš Hrovat ... Učakar ocenjuje, da se je Peter Škerl še posebej dobro odrezal, saj je pisateljev ostri in raskavi jezik ubrano dopolnil “brez kakršnegakoli likanja sloga, brez omilitev butastih situacij, brez olepšav ali 'prijaznih' barv”.


Najbolj brano