Tudi Primorci so že miljonarji

Severnoprimorska oziroma goriška nogometna šola je na Primorskem najboljša. To je podkrepljeno s klubskim prvoligašem ter tržno vrednostjo in klubi, v katerih igrajo primorski nogometaši. Med šesterico nogometašev, ki presegajo milijone evrov vrednosti, so prvi štirje zrasli v goriškem bazenu.

Od primorskih nogometnih zdomcev si je najboljši (plačni) status izboril Miha Mevlja. Poleti je iz Rostova za osem milijonov evrov prestopil v Zenit iz St. Peterburga, reprezentant iz Lokve na Krasu pa je bil deležen debele povišice. Pri najbogatejšem ruskem klubu naj bi letno zaslužil 2,4 milijona evrov, kar ga uvršča tudi v vrh najbolje plačanih slovenskih nogometašev. Na prvem mestu je s 4,4 milijona evrov reprezentančni vratar Jan Oblak, ki je s 50 milijoni na tržišču tudi prepričljivo najvrednejši slovenski nogometaš. Sicer pa je nogometna zgodba Mihe Mevlje pomenljiva in sporočilna tudi za izpostavljene talente, ki še pred odigrano prvo tekmo v članski konkurenci odhajajo na tuje.

Ko ima brat dvojček boljši status

V mlajših letih je imel v očeh trenerjev boljši status njegov brat dvojček Nejc Mevlja, ki je bil v reprezentanci do 21 let pod taktirko Tomaža Kavčiča standardni člen udarne enajsterice, ta čas pa igra v drugi švicarski ligi. Miha Mevlja je vstopal v igro praviloma s klopi. Na začetku članske dobe je največ časa prebil kot zadnji zvezni igralec, ko pa se je pri 23 letih iz nestabilne Gorice (brez odškodnine) odpravil v tujino, se je izoblikoval v domala nezamenljivega centralnega branilca, kjerkoli je igral. Poudarek je na igranju, pri čemer se je njegova razvojna in tržna krivulja sorazmerno dvigala s slovesom moštev, v katerih se je mudil, pa čeprav je Zenit že njegov peti tuji klub v zadnjih petih sezonah.

Ostali nogometni zdomci

Ostali izstopajoči nogometaši v klubih prve ali druge lige. ki niso omenjeni v članku, so: Jan Koprivec (600.000 evrov, Pafos) Andraž Struna (Anorthosis), Enej Jelenič (Carpi, oba po 500.000), Miha Blažič (Ferencvaroš, 450.000) Milan Kocić (350.000, Bohemians Praga), Nejc Mevlja (Schaffhausen), Leo Štulac (oba 150.000, Venezia).

Njegov bolj ofenzivni reprezentančni soigralec Valter Birsa ima podobno tržno vrednost, po drugi strani pa premore Chievo bistveno manjši denarni potencial kot Zenit. V predmestju Verone naj bi 31-letni Šempetrc tako na sezono zaslužil približno 600.000 evrov. Občutno več pa bi, če bi sprejel ponudbo s Kitajske, okoli katere se je špekuliralo poleti. Sicer pa se je Birsa, ki je praktično glavni igralec Chieva, v mestu Romea in Julije z družino udomačil. Tudi zato se noče prenagliti z menjavo okolja.

V Italiji igra še en Šempetrc. Ko je pred letom dni Miha Zajc iz Olimpije prestopil k Empoliju, so mnogi vihali nos. Še posebej potem, ko je klub lani izpadel v italijansko B ligo. Vse bolj pa se potrjuje, da je imel 23-letni občasni reprezentant, ki je bil med najzaslužnejšimi za vrnitev državnega naslova v Ljubljano, prav. Potem ko je prestal prilagoditveno obdobje in se tudi s specifično vadbo okrepil, je v zadnjih mesecih, posebej po menjavi trenerja, naravnost zablestel. V dresu drugouvrščene ekipe italijanske serie B navdušuje z goli in podajami, s katerimi je na Apeninskem polotoku že pritegnil pozornost prvoligaških klubov.

20

milijonov in 400.000 evrov je tržna vrednost vseh nogometašev v članku.

Tudi Tim Matavž se ob izboru prve zdomske postaje ni zmotil. Na Nizozemskem, pri Groningenu in PSV Eindhovnu, je igral najboljši nogomet v karieri. Nadaljevanje je bilo tudi zaradi (manjših) poškodb precej manj uspešno. Prestop v Nemčijo vsaj po športni plati ni bil dober izbor, vrnitev na Nizozemsko pa logična. Tudi njegov bratranec, vrstnik in nekdanji soigralec pri Gorici Etien Velikonja (500.000 evrov),je pred sezono za novo odskočno desko v tujini izbral Nizozemsko, a ga je jeseni - tako kot pred leti v Novi Gorici - zaustavila težja poškodba kolena. Tudi sicer 29-letni napadalec v tujini ni pustil vidnejšega pečata. Le prestop iz Maribora v angleški Cardiff je dobro unovčil.

Vihravi Eler

Neobičajna pa je zdomska zgodba še enega od vrste nadarjenih šempetrskih nogometašev iz zadnjega obdobja. Patrik Eler (450.000) je bil v mlajših letih znan predvsem po vihravem značaju, ki se ni skladal z redom in disciplino v nogometnih šolah. Zdelo se je, da bo nogomet za 26-letnega napadalca ostal le hobi ob redni službi. Nekdanji in sedanji trener Adrie Jože Prelogar ga je po strelskem izbruhu v spomladanskem delu sezone 2012/13 v tretji SNL zahod popeljal v Celovec v avstrijsko tretjo ligo. Pri naših severnih sosedih je še naprej zabijal gole kot za stavo. Lani poleti mu je uspel sanjski prestop iz drugoligaškega Innsbrucka v Nancy. Sanjski je bil tudi začetek v francoski drugi ligi. V prvem nastopu je iz prostega strela dosegel pravi evrogol, ki je bil pravi hit na spletnih omrežjih. Nadaljevanje je bilo precej manj rožnato. Eler je kmalu padel na moštveno obrobje, pri čemer mu tudi jezikovna pregrada in menjave trenerjev niso šli na roko. V zimskem prestopnem roku bi lahko odšel v Grčijo ali pa se vrnil v Avstrijo (kot posojen nogometaš), a je nova menjava na trenerskem stolčku Nancyja preložila odločitev.

Nepopustljivi Struna

Med šestimi najbolj vrednimi primorskimi nogometaši sta le dva iz južnega dela Primorske oziroma iz slovenske Istre. V mlajšemu, Domnu Črnigoju, so sicer zgodaj prepoznali potencial, vendar Koper očitno ni bil klub, kjer bi ga med stalnimi pretresi lahko razvil. Če bi šlo vse po načrtih, bi zdaj najbrž že igral v precej večjem klubu. Tako je Bonifiko zapustil nekaj mesecev pred množičnim odhodom igralcev, ko se je začenjalo zadnje obdobje kluba v prvi ligi. Dobil je vzdevek škofjotski Gareth Bale in v finalu mladinskega pokala med Koprom in Mariborom edini prepričal tedanjega selektorja Srečka Katanca, da ima reprezentančni potencial. Katanec ga sicer v reprezentanco ni nikoli poklical. Odločitev za švicarski Lugano, klub spodnjega dela švicarske lige, je bila presenetljiva, vendar razumljiva. Črnigoj je tam imel vzpone in nekaj padcev. Zablestel je v drugi sezoni, ko je klubu pomagal do tretjega mesta v prvenstvu in tudi do uvrstitve v skupinski del evropske nogometne lige. Če so v Kopru njegovo vrednost ocenili na milijon evrov, se to uresničuje z zamikom. Zdaj je milijon presegel, marca pa bi utegnil dobiti tudi reprezentančno povabilo.

Aljaž Struna je pravi prototip obrambnega igralca - nepopustljiv je tako karakterno kot na igrišču, njegove tetovirane pojave pa ni ravno prijetno srečati v kakšni temni ulici. Pošteno je namučil vodstvo Kopra, ko ga je snubil Maribor, saj je moral del plače kriti kar njegov zastopnik. Potem je hitro odšel v tujino in podpisal za tedanjega člana serie A Palermo, kjer je sicer spoznal, da tudi na škornju klubska dinamika včasih ni daleč od slovenske. Sprva ni imel sreče, saj se je poškodoval, zdravljenje pa se je vleklo in poškodba - ponovila. Tako je bil posojen v Varese, zvezdne trenutke je preživljal v Carpiju (tja je bil dvakrat posojen), s katerim se je prebil v serie A. Pri Palermu pa mu ni šlo preveč od nog, tudi navijači niso bili navdušeni nad piranskim “pitbulom.” Vse do tekoče sezone, ko je eden nosilcev ekipe v B ligi, klub pa na dobri poti v elito.

Za primorske nogometaše je očitno obljubljena dežela tudi Poljska, kjer nadaljujejo športno pot kar trije nekdanji igralci Gorice. Saša Aleksander Živec (300.000) je skoraj staroselec, krajše obdobje pa se s spremenljivim igralnim učinkom tam mudita Goran Cvijanović (400.000) in Sandi Arčon (100.000). Zadnji je na Poljsko iz Maribora odšel Matej Palčič (600.000).

---