Jolka si je postavila knjižni spomenik

Po nešteto prevodih, literarnih izborih, esejih, polemikah in pisanjih vseh sort je Jolka Milič na 92. rojstni dan vendarle dočakala tudi povsem svojo knjigo: O prevajanju poezije in še o marsičem (kramljanja), ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska. O njej je v ponedeljek zvečer spregovorila v njej zelo ljubi in domači Kosovelovi knjižnici.

Knjiga O prevajanju poezije in še o marsičem (kramljanja) 
prinaša polemične zapise, ki jih je Jolka Milič objavljala v reviji 
Srp od leta 2005 do 2012. Foto: Marica Uršič Zupan
Knjiga O prevajanju poezije in še o marsičem (kramljanja) prinaša polemične zapise, ki jih je Jolka Milič objavljala v reviji Srp od leta 2005 do 2012. Foto: Marica Uršič Zupan

SEŽANA > “Kaj je vaša večja ljubezen: poezija ali prevajanje?” je vedno polemično avtorico vprašala urednica Alina Carli. “Poezija. Zaljubljena sem vanjo,” je brez pomislekov odgovorila Jolka Milič. In dodala: “Prevajanje me ni nikoli zanimalo. Vse tuje avtorje sem dajala prevajati možu, pa se je enkrat ujezil, naj to počnem kar sama, saj da dovolj dobro poznam jezik.”

Slovenski poeziji je utirala pot v svet

A to ni bil edini razlog, da se je lotila prevajanja verzov, ki se jih je potem nabralo na tisoče in stotisoče. “Rečeno je bilo, da nismo odmevni, da nismo zanimivi. Nimam tako slabega mnenja o nas, prepričana sem, da smo enako dobri kot drugi,” je utemeljila. Da je tudi slovenska poezija lahko še kako odmevna, je dokazala zlasti s prevodi v italijanščino. Ko je prevedla dela Marka Kravosa in Josipa Ostija, sta prav po zaslugi njenih prevodov prejela nagrado v Italiji. Podobno se je zgodilo z Barbaro Korun, ki je po prevodih v italijanščino dobila tri prestižne nagrade. Z izjemo Srečka Kosovela je Jolka Milič prevajala predvsem še živeče avtorje. “Mrtvih nisem, ker ... če so čakali toliko let, lahko počakajo še 50,” je duhovito navrgla predsinočnjim.

Pri prevajanju ni sledila usmeritvam nekaterih (predvsem slovenskih) prevajalcev, ki pesmi skoraj povsem prepesnijo in vztrajajo pri rimi, četudi je privlečena za lase: “Bolj sledim italijanskim prevajalcem, ki ne iščejo rime za vsako ceno, temveč jo kdaj mirno izpustijo, če ni ustrezne. In zraven objavijo tudi izvirnik.”

Večino tega dela je opravila dobesedno za narodov blagor, brezplačno, da je utrla pot slovenski književnosti med tujejezične bralce. Tudi zdaj, kljub častitljivemu 92. rojstnemu dnevu, pripravlja nov prevod slovenskih pesnikov v italijanščino: začelo se je s povabilom k izboru petih pesmi, končalo se bo verjetno z objavo 15 del slovenskih pesnikov skupaj z izvirniki v slovenščini, kar je nedvomno velik uspeh.

Polemika je plodovita

Kar nekaj njenih pogledov na prevajanje je zbranih v knjigi O prevajanju poezije in še o marsičem (kramljanja), ki je pravkar izšla pri Založbi tržaškega tiska. “V tej knjigi je zajeto skoraj vse življenje Jolke Milič, z njo si je postavila spomenik,” je povedala Alina Carli, ki je uredila izbor esejev, objavljenih v reviji Srp od leta 2005 do 2012. “Knjiga je izjemno duhovita, kot Jolka,” je še dodala.

Zapisi so nastajali kot polemični dialogi na javne objave mnogih piscev. “Polemika je zelo plodovita,” je poudarila Jolka Milič in dodala, da se vedno loteva avtorjev, ki “so večji od mene, da me lahko zboksajo”. Pri Slovencih pogreša polemiko, ki prinaša izjemne sadove, in zmožnost priznavanja napak. Ne mara pa izraza Slovencelj. “Če me na primer Rom označi za Slovenculjo, je še v redu, če mi pa to reče nekdo, ki tega izraza nikoli ni rabil v prvi osebi ednine, dvojine ali množine, pa je nekaj narobe,” je bila tudi tokrat polemična. Z marsikatero duhovito pripombo, tudi na svoj račun, je nasmejala številno občinstvo, ki ji je prišlo čestitat.

Ob tem je dr. Milica Kravos Verč s ponosom priznala: “Sem kriva, da je leta 2013 Jolka Milič kot prva prejela nagrado mira, ki jo podeljuje Žensko gibanje pri Slovenskem centru PEN.”


Najbolj brano