Strgana suknja

Pred natanko enim letom je predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer na državni proslavi ob kulturnem prazniku povedal, da je slovenska umetnost podhranjena. Da umira: “Umetniki, ki so v svojem življenju ustvarili na desetine knjig, na stotine slik, množico skladb, umetniki, ki so na odrskih deskah pustili življenje, danes spadajo med socialne probleme in delijo svojo bedo z opeharjenimi delavci, upokojenci in brezdomci. Država, ki tako počne s svojimi ustvarjalnimi ljudmi, nima prihodnosti.”

Zdi se, da sedimo na vlaku, ki brez zavor drvi nazaj. Časovni stroj se ustavi pri letnici 1907. Postaja, ki se prikaže skozi sloje sive megle, se zdi nenavadno znana. Na tabli piše: Dolina šentflorjanska. Če želimo izvedeti, kaj je narobe z odnosom do slovenske kulture in umetnosti, je najbolje, da za pomoč poprosimo Ivana. Tistega, ki je bil daleč najboljši in najprodornejši diagnostik travm svojega naroda. Tistega, ki si šentflorjanstva ni izmislil, le ubesedil je, kar je izkušal na lastni koži. Cankar je v znameniti farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski županu na jezik med drugim položil: “Mi vemo, kar vemo: da je umetnost zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog.”

Če želimo izvedeti, kaj je narobe z odnosom do slovenske kulture in umetnosti, je najbolje, da za pomoč poprosimo Ivana.

Čas je v 111 letih, odkar se je rodilo Pohujšanje, s seboj odnesel marsikaj, a duh šentflorjanski mu uspešno kljubuje. Kajti tisti, ki v dolino prinaša pohujšanje, je umetnik. Tujec. Sovražnik. Tat. Razbojnik. Postopač. Kakšna sta torej vloga in pomen umetnika v družbi? To Cankarjevo vprašanje si danes zastavljajo številni slovenski umetniki. Tudi tisti, ki jim je komisija na nedavnem razpisu v oceno programa zapisala, da je vrhunski, a niso dobili niti centa. Tistih 81 odstotkov samozaposlenih v kulturi, ki mesečno prejemajo znesek, nižji od povprečne plače. Tistih 41 odstotkov, ki na mesec ne dobijo niti toliko, kolikor znaša minimalna plača.

Cankar je videl daleč, vse do leta 2018: “Družba, ki gospodari, je hudo osleparila umetnika. Vzgojila ga je tako, da je spoznal najvišjo kulturo, da je torej željan in vreden vseh njenih darov; hkrati pa ga je zalučala med najnižji, iz zemlje izrvani, brezdomni, popotni proletariat: umetnik je proletariat v meščanski suknji.” V suknji, ki je tako raztrgana, da ni več jasno, kje krpati.

---

---